Sem se vrnil. Dogovorjen sem bil s kolegico da prevzame pisanje bloga za ta teden.
»Ej Aleksander, pojma nimaš kaj se mi je zgodilo. Ej, zagotovo ga napišen naslednji ...« In tako sem zopet z vami jaz. Želim obdržati ritem, želim se pogovarjati z vami, pa sem izkoristil praznino in se usedel za računalnik. Ker je bistvo bloga tudi klepet z bralci, bom najprej komentiral vprašanje kako je pesem Oka nesa od Minattija povezana z mojim prvim blogom.
Odrasli se pogosto čutimo nemočni pred vsemi vprašanji pred katere nas vsakodnevno postavlja vloga starša. Odgovorno starševstvo je zahtevno. Odgovorov na posamezna vprašanja ni. Otroci so zahtevni, potem pa je tu še tisoč in ena obveznost, ki s starševstvom nima zveze, nas pa utruja, muči ali od nas zahteva zadnje atome moči. Včasih se človek vpraša ali je smiselno otroku pokazati dvom ali nemoč, ali celo to, da ne vemo zakaj vztrajamo pri nekaterih naših odločitvah v zvezi z njimi. Veliko staršev meni, da je potrebno biti otrokov prijatelj. V skladu s to odločitvijo menijo tudi, da se je torej treba z otrokom vse pomenit, mu torej tudi priznati kdaj so v dvomih, dilemah ali pa zgolj preprosto trmasti. Sam nisem pristaš popolne odprtosti do otroka. Seveda se stopnja odkritosti povezuje s starostjo otroka, vendar, ne glede na njihovo starost, nekaterih tem ni dobro, pametno in modro, načenjati z otrokom. Otrok potrebuje za svoj razvoj mir, zaupanje in občutek varnosti. Če mu z brezglavo iskrenostjo zamajemo te tri temeljne kamne zdravega razvoja, potem z odkritostjo naredimo bistveno več škode kot koristi.
To razmišljanje sem povezal s pesmijo Oka nesa. Prejšnji teden smo brali čudovite asociacije in misli na glasbo. A ni lepo, ker obstajajo stvari, ki jih razumemo vsak na svoj način in to ni predmet potencialnih konfliktov? Svoboda v glasbi, svoboda v misli, svoboda v odnosu ... so garancija za svobodo v družbi. Si upamo vzeti to svobodo?
Blog 
