Hecno in vznemirjeno se počutim ob svojem prvem blogu v življenju. Verjetno se s tem ni za hvalit. No, saj sem večkrat že kaj napisal, ampak na ta način še ne. V bistvu se veselim te izkušnje. Ta teden se beremo petkrat. Že zdaj vem, da ne bom mogel napisat vsega. Danes le iztočnico in verjetno več vprašanj kot odgovorov. Kdo ve, če na koncu ne končam z več vprašanji, kot odgovori. No pa pojdimo.
Poznate Minattijevo pesem »Oka nesa«? Najbrž ne. Sprašujete se celo, kaj neki pomeni ta čuden naslov. V stilu gibanja Kakoživ.si, vam seveda ne bom namignil za kaj gre. Prepričan sem namreč, da boste vsi ŽIVi kmalu sami prebrali to pesem.
Na treningih managerjev se zadnje čase, v skladu z družbeno klimo v kateri smo zadnje čase, pogosto sprašujemo o smislu. Smislu česa? O smislu bezljanja, divjanja za vsako ceno, o smislu pehanja za neprestanim več, hitreje, močneje. Se spominjate časov, ko so zdravniki govorili, da človek ne sme biti le številka, ko so učitelji prepričevali prepričane, da otroci ravno tako ne morejo biti le številke, ko so isto uradniki na občinah prepričevali svoje uslužbence, ki so delali »na okencih«? Danes se marsikdo sprašuje ali nisem že sam sebi le številka? Katera? Morda stanje na TRR! Marsikomu so celo njegovi lastni otroci le še številka. Koliko si pisal matematiko? Kdaj imaš trening? Zakaj rabiš 10 eurov? Odgovori so same številke. Kaj ti pri matematiki ni všeč? Ali uživaš na treningu? Kaj se ti je zdelo glavno sporočilo filma?, so vprašanja, ki jih nimamo časa postavljati, še manj imamo časa poslušati odgovore.
Podobno se dogaja med partnerji. Kdaj prideš? Koliko si plačala? Kdaj ima mali violino? Odgovori so zopet same številke.
In potem se človek počuti prazen. Občutek ima, da je »priden«, da vse naredi prav, da naredi VSE kar drugi od njega pričakujejo, pa se kljub vsemu ne počuti dobro. Ko je bil majhen, je bilo drugače. Če je bil priden, je bilo vse v redu. Oče je bil zadovoljen, mama ga je posedla v naročje in mu rekla, glej ga našega fanta, kako je že velik. In občutek je bil vrhunski. Mir, ljubezen, spokoj. Dolgo pozabljena čustva. Biti priden danes ni dovolj. Če si priden, te šef ne posede v naročje, ljudje, ki pričakujejo, da si uspešen, te za to kar itak moraš biti, ne pohvalijo.
Če nisi bil priden, se je oče jezil, mama je bila razočarana. Danes so vsi jezni, vsi so razočarani. Sploh ne veš kaj drugi hočejo od tebe. Če že veš kaj hočejo, pa je to nekaj nemogočega, je nekaj kar nočeš narediti. Posledice so nervoza, nemir, izčrpanost. In kar je najhujše izguba smisla. Si predstavljate, da imate občutek, da delate vse prav, da se trudite, da naredite vse kar je v vaši moči in se potem počutite kot izpraznjen balon, kot vreča brez dna, kot odvržen bananin olupek? Poznana čustva?
Ali je danes dovolj, da ste le pridni? Ali sploh hočete biti pridni?
A ni hecna situacija, ko vsemogočni manager, ki čaka na sestanek z lastniki upa, da bodo ti presodili, da je bil »priden«?
Blog 
Začetek
