Ali danes pišem blog, ker hočem ali ker moram? Sem priden? Ali odgovor na to vprašanje sploh kaj spremeni? Pa še kako. K pisanju se spravlajm, ker čutim odgovornost do obljube, ki sem jo dal prijateljem, ko sem se zavezal, da bom prvi teden blogiranja na naši spletni strani opravil sam. Ali to pomeni torej, da moram pisati ali še vedno, da hočem pisati? Če v življenju zavzamem pozicijo lovca, potem je odgovor, da hočem pisati. Če sem žrtev, potem moram pisati.
Kako razmišlja in se počuti in nekdo, ki mora pisati? »Uf, zakaj sem obljubil? Kaj mi je bilo tega treba? Pa nič pametnega mi ne pade na misel. To bo vse brez zveze. Zakaj sem tako naiven? Saj sem vedel, da ne bom imel dovolj časa. In potem vedno padem na finto in obljubim...« In počutje je seveda klavrno. Počuti se napet, nezadovoljen, vzkipljiv, razočaran...
Kako razmišlja in se počuti nekdo, ki hoče pisati? »Torej, če hočem napisati en dober blog, moram biti aktualen. Po drugi strani je dobro, če pišem o nečem kar mi je blizu, o čemer pogosto razmišljam, ali o čem kar je del mene. Bi pisal o odgovornosti? Ne to še ne. Bom začel s pridnostjo. Dobro se moram organizirati, da blog pravočasno oddam. Ja to bo...« In počutje je dobro, vedro... Vem, da mi ne bo lahko, ampak občutek, ko bom končal bo super. Opravljeno delo, izpolnjen dogovor in zavest, da se cenim in spoštujem, ker sem uspel.
Koliko ljudi hodi v službo, ker mora, ne ker hoče? Večina! Če vprašate ljudi, ki so v službi, ali bi bili v tem trenutku raje kje drugje, običajno dobite pritrdilen odgovor. In če jih potem vprašate, zakaj niso tam, dobite odgovr, ker moram biti tukaj. In počutje teh ljudi je podobno, kot pri tistemu, ki mora pisati.
Premalo ljudi se dane zaveda odgovornosti do sebe. Znajo nositi odgovornost do drugih, do naloge, do sodelavcev, do šefa, niso pa odgovorni do sebe. Zato trpijo v nedogled, se mučijo in ne sprejmejo odločitev, ki bi bile v skladu z njihovimi vrednotami in dejanskimi potrebami. So pridni in trpijo. Njihov gospodar je materialno blagostanje in stanje na TRR. Ljudje so se danes sposobni odpovedati otrokom, partnerju, prijateljem, za metalno barvo na njihovem avtu, ali za aluminijasta platišča, ali za nekaj dodatnih konjev moči pri avtu. In potem rečejo, saj moram hoditi v službo. Moram! »Ej, da niti ne omenjam položnic in stroškov za šolanje otrok. Ena socialna varnost in eno minimalno blagostanje, pa mi vendarle pripadata.« In imajo prav. In v tem, ko imajo prav, trpijo. Ljudje so pridni, imajo prav in trpijo! Tu ni nobenega poštenja. Trpeti bi morali tisti, ki niso pridni in ne delajo prav. Večina ljudi v trpljenju vztrajajo leta. Konec koncev smo precej trpežna bitja. Posledica tega je, da si neznansko želijo le ene stvari. Ste uganili katere?
Penzije! Pokojnine! Zakaj? Da bi v miru živeli/životarili in končno počeli tisto, kar so si vsa leta, ko so morali početi nekaj drugega, neskončno želeli početi. In potem tega ne naredijo in tega ne počnejo. In so še naprej nesrečni in ne morejo ŽIVet.
In so ljudje, ki se zavedajo, da želijo delati, da so svobodno in odgovorno sprejeli obveznosti. Da želijo biti v službi, ko so v službi, da jim je super, ko se odločijo, da bodo z družino in so sproščeni, ko se odločijo, da bodo s prijatelji. Živijo sicer zahtevno življenje z veliko obveznosti, vendar ga hočejo ŽIVeti aktivno. Veselijo se izzivov, zvečer so utrujeni, včasih »izmozgani«, ampak, ker v vsem vidijo smisel imajo pozitivno energetsko bilanco in so zadovoljni.
Oni ne morajo, oni hočejo!
Ali danes pišem blog, ker hočem ali ker moram? Sem priden? Ali odgovor na to vprašanje sploh kaj spremeni? Pa še kako.
K pisanju se spravlajm, ker čutim odgovornost do obljube, ki sem jo dal prijateljem, ko sem se zavezal, da bom prvi teden blogiranja na naši spletni strani opravil sam. Ali to pomeni torej, da moram pisati ali še vedno, da hočem pisati? Če v življenju zavzamem pozicijo lovca, potem je odgovor, da hočem pisati. Če sem žrtev, potem moram pisati.
Kako razmišlja in se počuti in nekdo, ki mora pisati? »Ufa, zakaj sem obljubil? Kaj mi je bilo tega treba? Pa nič pametnega mi ne pade na misel. To bo vse brez zveze. Zakaj sem tako naiven? Saj sem vedel, da ne bom imel dovolj časa. In potem vedno padem na finto in obljubim...« In počutje je seveda klavrno. Počuti se napet, nezadovoljen, vzkipljiv, razočaran...
Kako razmišlja in se počuti nekdo, ki hoče pisati? »Torej, če hočem napisati en dober blog, moram biti aktualen. Po drugi strani je dobro, če pišem o nečem kar mi je blizu, o čemer pogosto razmišljam, ali o čem kar je del mene. Bi pisal o odgovornosti? Ne to še ne. Bom začel s pridnostjo. Dobro se moram organizirati, da blog pravočasno oddam. Ja to bo...« In počutje je dobro, vedro... Vem, da mi ne bo lahko, ampak občutek, ko bom končal bo super. Opravljeno delo, izpolnjen dogovor in zavest, da se cenim in spoštujem, ker sem uspel.
Koliko ljudi hodi v službo, ker mora, ne ker hoče? Večina! Če vprašate ljudi, ki so v službi, ali bi bili v tem trenutku raje kje drugje, običajno dobite pritrdilen odgovor. In če jih potem vprašate, zakaj niso tam, dobite odgovr, ker moram biti tukaj. In počutje teh ljudi je podobno, kot pri tistemu, ki mora pisati.
Premalo ljudi se dane zaveda odgovornosti do sebe. Znajo nositi odgovornost do drugih, do naloge, do sodelavcev, do šefa, niso pa odgovorni do sebe. Zato trpijo v nedogled, se mučijo in ne sprejmejo odločitev, ki bi bile v skladu z njihovimi vrednotami in dejanskimi potrebami. So pridni in trpijo. Njihov gospodar je materialno blagostanje in stanje na TRR. Ljudje so se danes sposobni odpovedati otrokom, partnerju, prijateljem, za metalno barvo na njihovem avtu, ali za aluminijasta platišča, ali za nekaj dodatnih konjev moči pri avtu. In potem rečejo, saj moram hoditi v službo. Moram! »Ej, da niti ne omenjam položnic in stroškov za šolanje otrok. Ena socialna varnost in eno minimalno blagostanje, pa mi vendarle pripadata.« In imajo prav. In v tem, ko imajo prav, trpijo. Ljudje so pridni, imajo prav in trpijo! Tu ni nobenega poštenja. Trpeti bi morali tisti, ki niso pridni in ne delajo prav. Večina ljudi v trpljenju vztrajajo leta. Konec koncev smo precej trpežna bitja. Posledica tega je, da si neznansko želijo le ene stvari. Ste uganili katere?
Penzije! Pokojnine! Zakaj? Da bi v miru živeli/životarili in končno počeli tisto, kar so si vsa leta, ko so morali početi nekaj drugega, neskončno želeli početi. In potem tega ne naredijo in tega ne počnejo. In so še naprej nesrečni in ne morejo ŽIVet.
In so ljudje, ki se zavedajo, da želijo delati, da so svobodno in odgovorno sprejeli obveznosti. Da želijo biti v službi, ko so v službi, da jim je super, ko se odločijo, da bodo z družino in so sproščeni, ko se odločijo, da bodo s prijatelji. Živijo sicer zahtevno življenje z veliko obveznosti, vendar ga hočejo ŽIVeti aktivno. Veselijo se izzivov, zvečer so utrujeni, včasih »izmozgani«, ampak, ker v vsem vidijo smisel imajo pozitivno energetsko bilanco in so zadovoljni.
Oni ne morajo, oni hočejo!
Blog 
Seveda si eden redkih pozitivnih vzorov na slovenski sceni, zanimivo mi pa je, koliko tudi ti uporabljaš besedo "delo" kot eno najvišjih vrednot.
Zdi se mi, da je tudi to odraz našega "slovenskega" stanja "živosti", ki predpostavlja, da je "vreden" le, če dela oziroma vreden toliko kolikor dela.
Seveda ni prav, da ne pohvalimo npr. otrokovega truda, ampak sumim, da bi ob vzgoji z namenom, da bo otrok "dobro delal" (oziroma delal to, kar je NAM všeč) vzgojili deloholika in pohlevneža, ki bo še zmeraj poskušal s svojim "dobrim delom" nagoditi najprej mami, nato pa še ženi in davkariji.
Tako bo, po mojem, skozi življenje še zmeraj životaril, in čeprav bo imel pozitivno samopodobo, ne bo imel ne časa ne motivacije, da bi se obrnil vase in začutil svoje potrebe in resnično vrednost, neodvisno od družbene pogojenosti.
Človek, še posebej otrok JE vreden, tudi če ne de...