»Povejte, kdo je kriv za to!«, sili novinarka mikrofon pod nos človeku, ki izgublja vse. Človek poskuša razložiti, da bi bilo še stokrat huje, če ne bi bilo prostovoljcev, civilne zaščite, gasilcev, sosedov, ampak novinarka spet: »Ja, kaj takega zagotovo niste pričakovali. Kaj menite, kdo je odpovedal? Kdo ni naredil tistega kar bi moral?« Človek med tem poskuša vrečo peska, ki jo sproti odnaša voda poriniti v stabilno lego. To početje sta pasivno opazovala najmanj dva (ali še več njih, ki skrbijo za »objektivno« poročanje).
Eden se je torej mučil in trudil z vodo, ki se ni dala obvladat, v njegovi največji bližini, na dosegu roke in mikrofona (in vreče) sta dva spraševala o krivdi. Nenadoma se človek ustavi. Za trenutek se ne bori več. Za trenutek v njegovih očeh ujamemo nekaj med strahom in obupom, resigniranostjo in nemočjo. Novinarka najbrž vidi kaj je storila, a jo po vsej verjetnosti prešine misel: »ali zdaj ali nikoli.« Ves čas dela pod stresom. Ona bi delala popolnoma drugače, ampak urednik od nje pričakuje, da postavlja taka vprašanja. Ljudje hočejo vedeti kdo je kriv. Ljudje imajo pravico biti obveščeni. Ljudje imajo pravico povedati kar mislijo. In ona je v službi. Saj bi delala nekaj drugega. A se ne vpraša zakaj tega ne počne. In ponovi: »A mislite, da so politiki naredili vse kar je v njihovi moči? A menite, da je ministrstvo za sončno upravo poskrbelo, ko je bil za to čas, da se kaj takega ne more pripetiti?« In človek, ki mu voda vrečo skoraj povleče iz rok, se bliskovito odzove in se skloni nazaj k vreči in k vodi (ki je v tem trenutku zanj izgledala kot odrešitev). Kader se v tem trenutku zaključi. Novinar iz studija potem sam zajljuči o krivdi in zadovoljno konča, ter si po vsej verjetnosti misli »Enega pa smo vendarle »nabili«. In ker se že čez hip ne počuti v redu, si v mislih reče: »V bistvu urednik to hoče od mene. No, niti ne samo urednik. Ljudje hočejo slišati kdo je kriv. V bistvu imajo ljudje pravico izvedeti kdo je kriv.«
Nekdo pač presodi, da je ključna informacija za vesoljno Slovenijo, medtem, ko vpoda odnaša življenje – življenja, da ta Slovenija izve, kdo je kriv. Ne potem, ko bodo vode odtekle. Sedaj. Medtem, ko tisti nesrečnik maši luknjo do svojega doma. Vse za objektivno poročanje. Vse za ljudi. Ker oni to hočejo.
Blog 
Ali z iskanjem senzacije o krivdi pomagaš da bomo v Sloveniji živeli bolje; da bomo bolj živi?
V mislih imam dve možnosti:
1. Odločiš se da je tvoja vloga kot jo ima odvetnik, ki zagovarja očitno krivega klienta. Saj ima vsak pravico do odvetnika, odloči pa porota. Odvetnik mora po svojih najboljših močeh opraviti delo. Pripraviš prispevek in naj gledalci odločijo.
2. Prevzameš odgovornost! S tvojimi dejanji in naporom spremeniš človeška življenja na bolje, tako da brez tvojih dejanj teh sprememb ne bi bilo.
Po mojem mnenju ni srednje poti. Ali delamo kot hočejo uredniki, se zgovarjamo na stres ali pa prevzamemo odgovornost in se odločimo.
Če nisi ponosen nato kar delaš, potem delaj kaj drugega.