Veseli me, da se bomo ta teden družili na blogu kakoživ.si. In ker nam napovedujejo prihod zime, dež še vedno pada in pada, se bom potrudila pisati o stvareh, ljudeh in dogodkih, na katere me vežejo lepi spomini, ki me razveselijo, celo nasmejejo, ali so vredni premisleka.
Priznam, da blog, kot jih poznamo danes, pišem prvič. Ob besedi »pisanje« se seveda takoj spomnim na obvezno pisanje spisov v osnovni in srednji šoli. Spomini na to so bledi, kar bi lahko pomenilo, da nisem ravno uživala v tem.
V zgodnjem otroštvu sem zaradi kronične bolezni veliko časa preživela od doma, v zdraviliščih. In edini način, da sem staršem lahko sporočila, kako se imamo, kaj počnemo, kako je z mojim zdravjem, ali mi je všeš, ali ne, kaj smo jedli, je bil, da sem pisala. In tako je še danes na častnem mestu v družinskem arhivu shranjena moja prva dopisnica, ki sem jo poslala očetu. Pisanja sem se lotila zelo vneto in zavzeto. Bog ve, koliko energije sem porabila za tole dopisnico!? Aha, kaj sem napisala? To nisem vedela niti sama, še manj moja mama in oče, ko sta dopisnico prejela. Kot sta mi povedala kasneje, ju je moj zapis kar malo zaskrbel in menda sta kmalu prišla na obisk, bolje rečeno kontrolo. Kakorkoli je že bilo, spomin je ostal in danes ga delim z vami.
Kakor nisem preveč marala pisanja spisov v šoli, pa me je različno delo, ki sem ga in ga še opravljam v svoji karieri naučilo, da je pisanje dnevnika, četudi občasno, zelo lepa navada. In če bolje premislim, so dnevniki v naši družini kar tradicija. Tako še vedno hranimo stare dedkove črne, skajaste rokovnike, ki jih je res užitek brati. Ko vidim to prelepo pisavo, si kar predstavljam, s kakšnim veseljem in spoštovanjem se je vsak dan lotil pisanja. Tako vam lahko povem, kakšno vreme je bilo npr. na današnji dan pred 40 leti, kolikšen zračni pritisk so izmerili, kaj se je dogajalo na domačem in tujem političnem parketu. Posebej so označeni dnevi, ko je bil čas za nove britvice (zanje ni bilo potrebno besed, ampak zgolj znak, ki si ga je sam izmislil in ga vsakič natančno narisal). In kako zanimivo in zabavno je šele brati, kako smo bili na določen dan razpoloženi člani družine.
V svoji dosedanji karieri se s pisanjem ukvarjam vsak dan, vse od zelo zahtevnih besedil, pa do tistih, ki sodelavkam oz. sodelavcem polepša dan, pokaže, da je njihovo delo pomembno. Kratko in preprosto »hvala«, ki nam gre res težko iz ust, kaj šele izpod peresa. A ne glede na (ne)zahtevnost besedil, velja načelo, da je potrebno najprej vselej dobro premisliti, preden se misli prelijejo na papir.
Na žalost se v današnji družbi, še posebej v zadnjem času, srečujemo z zelo raznovrstno pisano besedo. Trenutno največja modna muha so pisma politikov, za katere pa si seveda želim, da sploh ne bi postali moderni. Zato, ker ni več spoštovanja, ker ni več nobenih premislekov, ker ni več nobenih omejitev. Ali kot rečejo Američani »sky is the limit«. Ampak, ali res?
Tveganje je koristno in potrebno, a tvegati je potrebno odgovorno. Pisanje je prav tako koristno in potrebno, a pisati je potrebno odgovorno!
Pa lep preostanek ponedeljka!
Barbara
Blog 
lepo napisano... Dopisnica je pa res malo bolj nečitljiva... Pisava izgleda kot od enega dohtarja... :-)))
Lep dan še naprej,
Bernarda