Ko slišite za Havaje, gotovo najprej pomislite na sonce, morje, rajske plaže, valove, surfanje, Honolulu in plažo Waikiki ...Tudi jaz sem mislila tako, dokler se nisva pred leti prvič odpravila tja. In kmalu zatem še enkrat. Kaj pa pravite o vulkanih tam? Seveda, to je glavna stvar!
Havaji so najmlajša zvezna država v Ameriki, saj so to postali šele leta 1959. Tudi leta kasneje se avtohtoni prebivalci ne čutijo preveč Američane, so Havajci. Imajo svojo bogato zgodovino, kulturo, jezik, običaje in tisti neverjeten nasmeh na obrazu. Vse se dobesedno odvija v Aloha stilu!
Odkrivanja vulkanov sva se lotila zelo temeljito in z različnimi prevoznimi sredstvi: letalom, avtomobilom, kolesi ali kar peš. Panoramski let s cesno nad delujočim vulkanom je bil nekaj posebnega. O kolesarskem podvigu kdaj drugič, saj si to zasluži posebno mesto. A tudi z avtomobilom ni bilo kar tako, saj so nama v izposojevalnici avtomobilov na prijazen, a dovolj jasen način najprej povedali, da je vožnja z njihovim avtomobilom na vulkane prepovedana! Menda je cesta ozka in nevarna. Hej, za nas je bila to prava avtocesta.
Zaradi vulkanov sva največ časa prebila na otokih Maui in Big Island. Slednji je najbolj znan po dvojčkih, Mauna Loa in Mauna Kea. In prav Mauna Kea in observatoriji na vrhu so bili najin cilj. Izlet zgodaj zjutraj in podnevi je imel svoj čar zaradi sončnega vzhoda in čudovitih barv. In seveda zaradi snega in tistih posebnih zimskih radosti, kot jih poznamo tudi mi - sankanje in kepanje!
A posebno doživetje je bil nočni izlet, ko je dvakrat na teden na približno 3.300 metrih nadmorske višine odprt center za obiskovalce, bolje rečeno nočne ptice. Nočni obisk je namenjen občudovanju zvezd na nebu. Na dvorišče pred zgradbo so pripeljali teleskope ter nam začeli razlagati in kazati različna ozvezdja, zvezde. Kmalu pa se je izkazalo, da sva, bolj rečeno moja boljša polovica, prava eksperta in so nama kmalu prepustili enega od teleskopov v upravljanje. Kljub mrazu, se nisva pustila odgnati, čeprav sem nekajkrat pomislila na plažo in sonce in se vprašala tisto klasično vprašanje "zakaj?". Enostavno, zaradi tega, kar sledi. In tako sva se sredi noči iz naključnih obiskavalcev prelevila v gostitelja, saj sva kar naenkrat stala sredi skupine nadebudnih ameriških šolarjev, ki so bili na šolski ekskurziji. Koliko smeha, a tudi aplavza, je bilo na koncu, ko sva povedala kdo sva in kaj delava tam. Nalogo sva več kot dobro opravila, saj so nama na koncu v centru za obiskovalce "ponudili" delo tudi v prihodnje.
Hvala za zaupanje, ki sva ga v popolnosti upravičila – teleskop je ostal v enem kosu in še vedno delujoč, midva prezebla, a z novo, enkratno izkušnjo. Upam, da se kmalu spet vidimo!
Če pa ste radovedni, kakšno vreme je na vrhu vulkana Mauna Kea, poglejte na to povezavo.
Lep dan,
Palapala (alias Barbara po havajsko)
