Ko me je ekipa Kako živ si povabila k soustvarjanju blogerskih vsebin na tem spletnem mestu, sem se sprva morda nekoliko ustrašila družbe strokovnjakov, ki so tukaj doslej že prispevali svoje misli.
Vsekakor si želim, da bi bilo moje pisanje relevantno. Že zaradi narave fokusa mojega zanimanja in trenutnega počutja, pa bo moj pristop k pisanju verjetno malce drugačen, morda za odtenek bolj oseben. Ne bom delila (strokovnih) nasvetov, odstrla pa bom svoj subjektivni vpogled v novo življenje, ki je pred mano.
Zanimivo, da smo skoraj vsi blogerji na kakoziv.si na nek način blogerski naturščki. Iskreno povedano, sem že v zgodnjih najstniških letih utopično razmišljala, da bi napisala fiktivni roman in ga v poglavjih objavila na spletu. To je bilo še pred ero spletnih dnevnikov in tudi, ko so blogi že doživeli svoj razmah v Sloveniji, se tega nikakor nisem lotila. Včasih pač potrebujemo zunanjega pobudnika. Zdaj pa sem tu in nekako ne vem, kje začeti ...
Da povzamem tisto najbolj relevantno ...
Še dva meseca nazaj sem bila del uspešne komunikacijske ekipe, ki je med drugim tudi podpornica fundacije Kako živ si, danes pa sem predvsem študentka, na tipično angleški univerzi, nekje na sredi Združenega kraljestva, kjer bom naslednjih 12 mesecev študirala master Design and Communication Management. In čeprav je to le vmesna postaja, se zdi, kot da začenjam na novo. Razpeta med Univerzo, Londonom, Birminghamom in Ljubljano, vam bom skušala odslikati moje videnje življenja v tujini, s pridihom nostalgije po domu in domačem.
Ne zamerite, če bom pri pisanju kdajpakdaj uporabila preveč tujk, predvsem anglizmov. Upam, da mi puristi ne bodo zamerili, vendar res verjamem v edinstvenost ekspresije vsakega od svetovnih jezikov in v resničnost fraze »lost in translation«. Hkrati pa si (žal) ne morem pomagati, da ne bi našega jezika mimogrede, tako bolj za zabavo, dopolnila še s kako novo skovanko.
Toliko za uverturo. Se beremo kmalu. :)
Blog 
