Za mano je dan študijskih obveznosti. V razredu smo preštevali različne narodnosti, ki jim pripada naša 28-članska skupina in navedli kar 17 različnih držav. To so seveda Velika Britanija, Indija, Dubaj, Kitajska, Hong Kong, Macao, Gana, Kenija, Rusija, Avstrija, Nemčija in Slovenija, če naštejem le nekatere.
Ko prispem iz faksa domov, ki ga trenutno predstavlja 4-sobna tipično angleška vrstna hiša, me v kuhinji pričakajo moji cimri – Poljak, Čeh in Madžarka. Jedli bomo sicer bolj po špartansko. Zvečer se odpravimo v naš univerzitetni art center, ki je nekakšni lokalni Cankarjev dom in družbo mi delajo Iranka, Nizozemec, Francoz, Venezuelčan, Mehičan, Španka in Italijanka. Naši pogovori se seveda odvijajo v angleškem jeziku, čeprav ga včasih popestrimo z vajo italijanščine, španščine, pa tudi z eksklamacijami francoščine ali nemščine. Toliko samo v enem dnevu.
Vseeno dobro dene, ko se lahko s prijateljico Slovenko, ki študira na tamkajšnji Brunel University sprehajam po multimilijonskem Londonu in se pogovarjam v domačem jeziku. Lahko govoriva na glas, komentirava in kdaj pa kdaj celo opravljava mimoidoče in praktično nihče naju ne razume. Tudi to je prednost malih držav. Dobro dene tudi pisanje teh vrstic. Naslednje mesece bom namreč pretežno preživela ob pisanju angleških akademskih besedil.
V tujini sicer ne živim prvič. Eno leto sem že preživela v Miamiju in pol leta v Rimu, zato mi življenje zdoma ne predstavlja nekih posebnih težav. Še več, trenutno je prav dobrodošla popestritev monotonosti v zadnjem času. Pa vendar je bil odhod tokrat najtežji. V Ljubljani sem imela perspektivno službo, možnost za stanovanje, vse bližnje ... z odhodom pa sem to vsakdanjost, vsaj začasno, prekinila. Morda je na moj ego sprva še najbolj vplivalo dejstvo, da nimam več lastnih prihodkov, iz katerih je pretežno izhajal moj občutek namembnosti, celo koristnosti. Ostalo je k sreči omilila sodobna tehnologija (hvalabogu za skype). Pa vendar se mi zdi, da včasih že majhen zasuk lahko premakne tvojo usodo v čisto novo smer. In trenutno niti ne vem dobro, kako bo čez 12 mesecev ... Vendar se nekako pustim presenetiti. Nekoliko podobno filozofiji Kako živ si, kajne? Verjamem, da ima vsak svoj način. Morda pa je to moja različica aktivnega upravljanja z usodo. :)
Pozdrav v Slovenijo.
Blog 
Začetek
lep pozdrav iz tvoje rodne Loke
bom pa vseeno malo tale tvoj blog cekiral
LP, J