V Angliji en dan dežuje, spet drugi dan imamo sonce. Ko dežuje nebo prekrije čudna siva plahta in že od jutra se zdi, kot da bi se zunaj večerilo. Za ljudi tukaj je to del vsakdanjika in zdi se, da jih to niti ne moti. Nemalokdo s sabo sploh ne nosi dežnika, čeprav že dneve prej opozarjajo, da bo spet deževalo. Kot, da bi vsega navajene Angleže dež sploh ne prizadel. Podobno je z mrazom, bolj na sever gremo, manj so oblečeni. Tudi pozimi. Prepričana sem, da bi marsikoga celo ogrel pogled na napol slečene dvajsetletnice, ki se sprehajajo po kampusu. Pa vendar se človek vpraša, le kje so pozabile svoj plašč?
Ne glede na postavo. Tipični nočni look povprečnega dekleta tukaj je mikro krilce, odstirajoča majica in visoke, visoke pete. Pivo v eni roki in spremljevalec v drugi in že so pripravljene na lep večer. Zunaj pa blizu 0 stopinj. Vse za »vroč« videz ... Po drugi strani, čeprav presenečena nad njihovo neverjetno točnostjo in rigidnostjo nekaterih birokratskih opravil, preprosto obožujem angleški sarkazem in smisel za ironijo. Če se Slovenci marsikdaj radi delamo norca predvsem iz drugih, se Angleži neverjetno radi pošalijo na svoj račun. Kadar si za objekt (po)smeha izberejo koga drugega, pa njihov humor včasih skorajda meji že na žalitev, ki pa se ji običajno brilijantno izognejo ...
Toliko o Angležih. Nekaj časa nazaj sem morala za britansko podružnico agencijske mreže svojega nekdanjega delodajalca predstaviti Slovenijo, da so lahko pred pripravo komunikacijske strategije dobili malenkosten vpogled v našo kulturo in trg. Skušala sem biti karseda objektivna pri predstavitvi dobrega, pa tudi tistega malo manj pozitivnega, zato sem bila prav patriotsko zadovoljna, ko sem s strani angleške kolegice dobila nazaj odgovor, da gre očitno za res zanimivo deželo vredno obiska.
Tudi tukaj moram nemalokrat predstaviti našo državo. Morda nekoliko frustrirajoče za marsikoga, pa vendar nas žal še ne poznajo dovolj dobro. (Ne, resnično nismo del Češkoslovaške!) Predstavitev se navadno vrti okrog treh besed: majhna, dvomilijonska in raznolika.
Neverjetno je, kako obremenjeni smo Slovenci z velikostjo naše države. Toliko, da sem jo zgoraj ponazorila celo v dveh besedah. Pa vendarle resnično raznolika. Raznolika glede naših naravnih in kulturnih lepot seveda. Če bi imela v mislih slovensko religiozno/etnično porazdelitev, bi bilo vsekakor drugače. Tukaj ljudje le težko dojamejo, da v svojih šestnajstih letih šolanja v Sloveniji, nikdar nisem imela temnopoltega sošolca, da so Indijske restavracije pri nas zaenkrat še eksotika in, da nimamo svojega China TownaJ Morda ravno zato, še vedno ne znam ločiti Korejca od Tajvanca in mandarinščine od kantonščine. Pa vendar se stvari spreminjajo in nemalokrat se tukaj s pridihom domotožja srečujem z mislijo, kakšna bo Slovenija čez 15 let in, kakšna bo prihodnost, ki jo bodo živeli naši otroci. Ker nisem vizionarka, tovrstno podobo prepuščam vsakemu posamezniku.
Best regards!
Blog 
