Včeraj sem se sprehajala po Birminghamu, ki je sicer drugo največje britansko mesto, vendar med Angleži velja za precej neprivlačno industrijsko središče, ki se šele v zadnjem času razvija tudi v turističnem in kulturnem sektorju. Mene po pravici ni ravno očaral, zdi se namreč, da se je mesto specializiralo predvsem za množične nakupe.
V samem središču mesta so katedralo in muzeje zasenčili sicer arhitekturno dokaj dovršeni, čeprav nekoliko kičasti potrošniški kompleksi. Ljudje pa so kot mravlje zasedli dano površino. Sicer že kar nekaj časa nisem bila v našem največjem ljubljanskem nakupovalnem Mestnem Parku, pa vendar se gneča tam ne more primerjati z vrvežem tukaj. V vsej tej pestrosti sicer zlahka odkriješ svojo novo najljubšo trgovino, vendar te dokaj hitro tudi mine vse veselje, ko moraš stati v vrsti za plačilo. Mene bodo tukaj videli samo še za razprodaje. Morda ironično, saj bo takrat gužva največja, vendar sem ponovno na študentskem budžetu in vsak prihranjeni funt pride prav. :)
Nekaj korakov stran vse moje čute preplavi pestra ponudba veletržnice s ponudbo celega sveta. Moja poklicna deformacija kaj hitro opazi, da so najnovejše britanske prodajne smernice, paketne ponudbe večih kosov zelenjave ali sadja za en funt, pa naj si bo to petih bučk, sedmih breskev, treh granatnih jabolk ali petih eksotičnih sadežev, ki jih ne znam niti poimenovati. Tako se ti sicer dokaj hitro zgodi, da je tvoja torba polna sadja in zelenjave, ki jih en sam človek niti ne potrebuje, pa vendar se zdi, da si naredil dober deal. Ne glede na ponudbo, kaj hitro pogrešam pristnost naše ljubljanske tržnice, kjer te ljudje morda celo pogledajo v oči in te pozdravijo, če si njihov stalni kupec pa celo poznajo tvoje ime. Pogrešam stare branjevke, ki jim na razbrazdanem obrazu piše, da so hrano, ki jo prodajajo tudi same pridelale. In spontano kavo z znancem, ki ga tam mimogrede srečaš. Res nočem, da bi vse skupaj zvenelo preveč »kičasto«, a verjamem tudi, da je doma, vsaj psihološko percepirano, ta hrana veliko bolj zdrava in kakovostna. V velemestu je to pač drugače, pa čeprav se tudi v Sloveniji to spreminja in, čeprav so tukaj tržnične cene glede na konkurenčnost ponudbe občutno nižje, ponudba pa dvajsetkrat bolj pestra.
Še nekaj dni nazaj me je pot vodila po londonskem Covent marketu, kjer so svoj prostor našli rokodelci vseh smeri. Sprehod po tržnici popestrijo številni ulični nastopači – na eni strani bruhalec ognja na hoduljah, na drugi strani operni nadobudnež in par korakov dalje že jazzovski saksofonist. Vmes pa, kot se za London spodobi, množica turistov in domačih firbcev. Da, tukaj resnično vedno najdeš nekaj, kar zaposli tvojo radovednost. Kar pri Ljubljani pogosto pogrešam. Pa vendar vem, da smo naredili že nekaj spodbudnih korakov do sprememb in nestrpno pričakujem naslednje.
Čim več živosti vam želim. :)
Blog 
se strinjam.Teh marketov je kar nekaj in znajo biti kar ocarljivi. A ze ce gledam samo utrip tukaj na kampusu, se res zdi, da bodo Azijci zavzeli svet:)
Lp,Eva