Zadnjič sem v svoj spletni nabiralnik dobila pošto (samozvanega) slovenskega marketinškega guruja, ki me je spretno opomnil, da je do novega leta (le) še 77 dni. Od tega dne je zdaj minilo že kar nekaj časa, kar pomeni, da se nam je novo leto približalo še bolj. Tudi tukaj v Angliji nestrpno odštevajo dneve do božiča. Trgovine je že preplavil praznični duh. V znani veleblagovnici Selfridges so že predstavili svojo mamljivo jelenčkovo ponudbo, Harrods pa je v božičnem razpoloženju že praktično celo leto.
Glede na pretekle izkušnje verjamem, da se je praznična mrzlica počasi začela tudi v Sloveniji. Čeprav so Angleži samozavestno prepričani, da so v marsičemu še vedno veliko, veliko pred nami ... Morda je bil tudi to podzavestno eden izmed mojih vzgibov, da svoj master opravim v Angliji, saj lahko tukaj dobim potrebno strokovno znanje v disciplini, ki je v Sloveniji (baje) še v zametkih. *Po besedah angleškega profesorja smo na stopnji Velike Britanije v 60ih letih!!!
Ko me tukaj vprašajo, kaj sploh študiram, jim poenostavljeno odgovorim: »Business side of design«. Kar v praksi pomeni, da povečini ne ustvarjamo arhetipskih dizajnov in cel dan gledamo v dizajnerske računalniške programe, ampak predvsem veliko diskutiramo, razglabljamo o razlikah med inovativnostjo in kreativnostjo, snemamo videe, pišemo brife ter amatersko skiciramo naše zamisli. Naši apetiti po novih spoznanjih so veliki, zato kdajpakdaj, če nas profesorji le ne zadovoljijo popolnoma, vmes celo malo »poFDVjevsko« zakinkamo. Menim, da smo v vseh teh letih šolanja, vseeno postali vsaj nekoliko kritični. Seveda pa tudi precej beremo. Bistvo dela tukaj je razumevanje in ne učenje na pamet, zato klasičnih izpitov ni. Nas pa vsekakor čaka pisanje člankov in magistrske naloge, kjer bomo lahko to znanje povezali ter dokazali njegovo razumevanje.
Moj teden se tako začne z branjem globalnih lifestyle revij Wallpaper in Monocle in njunih spletnih različic, nadaljuje z diskusijo o (i)moralnosti zaposlitvene kulture sicer briljantnega dizajnerskega svetovalnega podjetja Ideo in prebiranja manifesta agencije Bruce Mao. Vmes poteka razprava o komunikaciji nekoč in danes ter o vsevednih naročnikih, ki so nas včasih še nemo poslušali, danes pa vzajemno ustvarjamo skupne komunikacije. Hkrati se nenehno sprašujemo o prihodnosti spletne interakcije, govorimo o pomembnosti družbene odgovornosti, se v treh minutah naučimo ikonografsko skicirati moškega, v dveh minutah narisati avto in v eni minuti izrisati prstan ter v imenu naših fiktivnih identitet tweetamo in facebookamo ...
Vmes pa se še največ učimo drug od drugega. Pa gre čisto za »banalne« stvari. Na primer, kako grozno mrzlo je tukaj v Angliji, sošolka pa se je še pred tremi tedni sončila v vročem domačem Dubaju. Kako je v Nigeriji za seboj pustiti otroka in priti na študij z upanjem na boljšo prihodnost. Kako bizarno ambivalenten okus ima britanski »cheese and Marmite sandwich«. Kako osvobojajoče je prvikrat v življenju skuhati lastno večerjo in pomiti svoj krožnik, medtem, ko si prej v Pakistanu imel doma za to služabnika. Kako dolgolase afriške damice po večini vse nosijo lasne vložke narejene iz bujnih »skalpov« Severnih Indijk. Kako na kampusu organizirati impro flashmob. Kako v Indiji kot v filmih Mire Nair praznujejo zaroko dogovorjene zveze. Kako iranske filozofinje častijo našega Žižka. In, kako lepa je lahko Ljubljana, ko zapade prvi sneg, ki ga bodo morda že čez nekaj tednov nekatere sošolke tukaj videle šele prvikrat v svojem življenju ...
Toliko za zdaj. Mislim, da sem vas dovolj zaposlila za ta teden.
Srečno in živahen vikend!
Eva
Blog 
