Za mene kot moškega bi bilo kar nekaj stvari, o katerih bi lahko pisal, a se bom tokrat naslonil na dogodek, ki je verjetno najbolj osrečujoč tudi za marsikatero žensko, če ne celo za vse. Seveda, to je rojstvo otroka. Ampak, ker sem jaz Možakar vedno malček drugačen od drugih, vam bom opisal zadnjih nekaj uric pred tem veličastnim dogodkom. In kot vedno bo čisto vse, kot kadar pišem o sebi, popolnoma res.
Ko sva se poročila, tudi tu sem bil malo drugačen, saj sem šel za zeta, sva imela na voljo samo sobo 4 x 4, ki nama je bila spalnica in nočna delavnica. Samo to. Vse ostalo sva dobila pri tastu in tašči, med drugim tudi ogromno dela na kmetiji. Ampak človek si vedno hoče pomagati na svoje, da bi bil sam sebi gospodar, zato sva začela zidati stanovanje v prvem nadstropju. Tukaj moram pohvaliti tasta in taščo, saj ni bilo nikakršnih zapletov ne pri prepisih, ne pri delu, ne pri materialu, kot je les ali kaj drugega. In čeprav nisva imela praktično nič, sva se vseeno odločila za otroka.
Trebušček je pridno rasel, prav tako tudi stanovanje. A preden je bilo končano, smo na tistih 16 kvadratih srečno živeli štirje prebivalci, ki se imenuje družina. Bolj ko se je bližal čas poroda, bolj smo bili nervozni, a vseeno je morala gradnja napredovati. Ker ni bilo ne vem koliko denarja, sva večino naredila sama z zidarjem ob občasni pomoči sorodnikov, tako da sem vsak večer padal v posteljo kot ubit. No, ne vedno, saj je bil tudi drugi otrok kmalu na poti.
Sedaj pa na zadnji, sobotni večer. Kot ponavadi je bil zidar na delu skoraj do teme. Jaz sem dopoldne delal in ob tem, da sem" imel " družino, sem zidal, delal na kmetiji in ob tem še študiral ob delu. Naj povem, da je naša na ta večer, kot še mnogo večerov prej, umila mešalec in samokolnico, vse orodje in pripravila večerjo za vse. Po večerji sem moral še zidarja, ki se ga nam je včasih kar precej nacedil, peljati domov. Se potem čudite, če sem samo zaprl oči in me ni bilo več? In takega me čez malo manj kot eno uro zbudi žena. Popadki, rodila bom. Jaz nisem vedel, ne kdo sem, ne kaj sem. Ko vidite tiste filme, ko norijo vsi zmešani v porodnišnico... To podobo si pri nas izbrišite iz glave. Komaj sem se spravil iz postelje in od vsega se spomnim samo neke torbe, ki sva jo nesla v avto. Kako sem prevozil tistih 20 km, še danes ne vem, vem pa, da mi je uspelo.
Ko sva se pripeljala pred vrata porodnišnice, naša kar ni hotela iz avta. Saj veste, bilo je prvič in normalno, da jo je bilo strah, kar mi je tudi povedala. Prosila je, naj grem z njo vsaj do vrat. Takrat očetje še nismo sodelovali pri porodih kot sedaj. Jaz pa sem ji dejal, da naj gre končno iz avta, ker bi šel jaz rad domov spat.
Groza! Pa tako lepo sliko ste si ustvarili o meni. In kaj je tako lepega na vsem tem? Da me ima naša kljub temu še vedno rada.
To so stari zapisi Možakarja, ki je prijazno odstopil svoje besede.
Blog 
