Vem, da sem malo pozen s tem zapisom, a lahko pišem le takrat ko imam čas in ko imam kaj za pisat. Povem naj še to, da bi lahko mirno izpustil tudi ta krog, a se me tema na nek način dotika. Pa poglejmo zakaj.
Najprej naj povem, da je poginil policijski pes pod krinko, naš Reks. Dano mu je bilo 12 let dokaj lepega pasjega življenja, ki se je pred kratkim izteklo. Ne bom vam opisoval kako in kaj, nadaljeval bom tam, kjer nas ljudje sprašujejo, kdaj bomo kupili ali dobili novega psa. Ne bomo ga. Ker se mi novi pes smili. Reks je živel na pol divje življenje za današnje dni, saj je bil malokrat na verigi, sprehajali smo ga brez vrvice in nikoli ni bil v pesjaku. Ker se da tudi drugače razmišljati, razmišljam v tej smeri, kako da tisti, ki ima rad psa, tega sprehaja samo na vrvici, ko pa je pes vendar žival kot mi in bi se rad prosto gibal? Kako da ga lastniki za 23 ur na dan držijo zaprtega v pesjaku na betonskih tleh ali v stanovanju? Bi vi imeli tako življenje? Da bi nekoga brezmejno ljubili, on pa bi za vas imel samo dvakrat po pol ure časa na dan, da vas pelje ven samo do tam kjer on hoče in ne več kot dva metra od njega? Vem kakšni so predpisi, a ti so napisani v človeško, ne v živalsko dobro. Lahko me popljuvate, a kot pravim, svet se lahko gleda tudi od drugod.
Druga stvar, ki me malo moti, so » napadi » rastlinojedcev ali vegetarijancev po slovensko, na nas vsejedce. Res, priznam, jem meso in to z užitkom. Če bi ga pojedel 1 kg na dan, bi to zneslo okoli 350 kg na leto, kar ustreza enemu biku. Priznam, kriv sem za smrt ene živali na tem svetu na leto. Sedaj pa poglejmo, koliko živali pa ubijemo vsejedci in vegetarijanci skupaj. Hočemo nafto, torej jo morajo črpati. Ste se že kdaj vprašali koliko živali pogine zaradi tega? Hočemo elektriko, torej gradijo za nas elektrarne, ki spet poskrbijo za smrtne žrtve med živalmi. Hočemo ceste, hočemo hiše, trgovine … Kjer koli se kaj zgradi, pomeni to nov pregon divjadi in zmanjšanja njihovega števila, če ne drugače pod streli lovcev, ker pregnana divjad povečuje potrebo po hrani, te pa je največ na poljih, kmetje se pritožujejo …
Lahko bi napisal še kaj in še bolj na široko kot sem, pa bodi dovolj. Povzel bom s tem, da smo ljudje pri ljubezni do živali hinavci. Če imamo psa, mačko, konja, papigo ali kaj drugega, se štejemo za ljubitelja živali in s tem ljudi. A jaz pravim, da smo po svoje ljudomrzniki. Kdo bi na terasi osi ponudil sadje ali sok, kdo bi ob dveh ponoči komarju, ki piska nad ušesom, mirno pustil piti svojo kri in kdo bi podgani, ki bi planila izza omare, ponudil keks?
Pa ne me čudno gledat.
(Primer skupinskega pisanja - na blogarski skupnosti na e-dnevniku že dolgo teče »igrica« prosti spisi. Nekdo objavi naslov. Potem pa vsi zainteresirani na isti dan ob isti uri objavimo vsak svoj prosti spis. In potem se med seboj vsi beremo in komentiramo)
To so stari zapisi Možakarja, ki je prijazno odstopil svoje besede.
Blog 
