Danes sem imel pa lep dan. Celi dve uri sem se v tem sončnem vremenu sprehajal po vrtu. V dvoje. Sicer ves čas nisem prišel do besede, ker je "ropotala" samo ona, a vseeno je bilo lepo. Čeprav je ves čas gonila eno in isto pesem, sem doživel marsikaj in mi ni bilo dolgčas. Ves čas sem jo držal in jo vodil po vrtu. In zanimivo, naša ni bila nič ljubosumna. Ker sem kosil travo, sem se moral na sprehodu izogibati vsem 128-im drevesom, no morda 50 manj, desetindvajsetim rožam, trem mejam, dvema domačima živalma, eni gredi in potoku.
Še najbolj zanimivo je bilo na začetku, saj je šla kosilnica v korak s časom in zakodirala vžig. Po desetih minutah sem jo uspel odkodirati in začela sva požirati travo. Vam povem kodo? Je čisto preprosta. Potegneš 52x, vmes trikrat odviješ svečko in ves čas govoriš čarobne besede, ki pa niti malo niso podobne čarovniškim abrakadabra in hokus pokus prevarantus. In nato zakašlja, se malo zakadi in akcija. Se pa pozna, da je jesen. Trava je zelo mokra in kosilnica je po vrtu kar lepo garala, saj se je trava pošteno upirala. Tudi tam, kjer je po vrtu vozil avtobus.
Vem, da se čudno sliši, a je res. Danes, v soboto, je bil naš vrt obračališče za avtobus. Ker je v naši vasi zelo znan kmečki turizem, nas zaradi napačnega štetja mostov obišče mnogo turistov. Ko pridejo do nas in vidijo da so zgrešili, se veselo obračajo. Seveda na kolesih, ne po strehah. In tako je zgrešil tudi ta avtobus s CE registracijo. Ko je začel zavijati na vrt, sva s taščo kar malo pozijala, potem pa sva vozniku kazala, kam naj usmeri to gledališče na kolesih. Avtobus je bil poln izletnic, ki so zvedavo gledale, kam se peljejo. Ker imamo tudi trto in na njej še grozdje, sem najprej pomislil, da so Štajerke na Notranjsko prišle na trgatev. Pa ni bilo interesa, čeprav sem odtrgal grozd in jim ga kazal. Samo hihitanje jih je bilo. Ne vem če bi na vsako žensko prišli trije grozdi, a to bi jim moralo biti pri naši hiši dovolj, ker nisem Kristus, da bi iz kruha in salame enega hladilnika lahko naredil hrano za cel avtobus.
Te dni nazaj smo imeli pri hiši kar nekaj mojstrov in noben ni odšel iz naše hiše lačen. Tu je še vedno navada, da se jim da malico, sploh če so poznani ljudje. In tu se stvar zaplete. Nekaj spet ne razumem. Naša je odlična kuharica, tako da se moram, če hočem biti docent, držati na štirih vajetih kar se tiče hrane. Narediti zna polno stvari, še najbolj pa so nam všeč male štručke, ki jih zamesi in speče kot "velik" kruh, še prej pa jih namaže z jajcem in posuje s sirom. Božansko, vam rečem. Posebno še, ko so tople in sveže. A glej ga zlomka, ravno takrat jih ne smemo jesti, tako je povsod, po vseh družinah, ker morajo biti za goste. A ti gosti ne pojedo preveč in te dobrote ostanejo. Naslednji ali celo tretji dan pa se ponujamo s temi dobrotami, da jih ne bomo metali stran. Zakaj jih ne pojemo že prvi dan? Kje je tu logika?
Blog 
