Razmišljam o tem, da imaš pravico biti srečen. Da delaš, živiš, govoriš stvari, ki so usklajene s tvoj resnico. Ker je tvoja resnica ravno tako pravilna kot tista, ki si jo je nekdo izmislil pred 2000 leti in jo zapisal v Biblijo. Lahko se trudiš in živiš neko drugo resnico, ampak ta neusklajenost s tvojo resnico ti ustvarja nemir. Naša osnovna narava pa ni nemir, ampak mir in zadovoljstvo.
Ko hodim po cesti, opazujem izraze ljudi na obrazu. Večinoma namrgodeni, zaskrbljeni, pomalo tečni. Priznam, tudi sama včasih premorem le kisel nasmešek. Potem pa kot sonce v sivini dne, se ti nekdo nasmehne, nagne glavo v pozdrav, ali pa si celo prepeva po cesti. To me vedno razveseli. In takrat vidim srečo. Ali pa vsaj zadovoljstvo.
Ravno sem prebrala knjigo Radikalna iskrenost (Brad Blanton), ki pravi, da je naša pot do sreče pravzaprav v iskrenosti. Najprej do sebe, do vsega tistega v meni, pred čemer bi želela zapreti oči, se skriti, poteptati globoko in ne videti. Vendar ... tudi to sem jaz. Tudi jaz sem manipulativna, nesramna, lažnjivka, preračunljivka, pa na drugi strani neodločna, otročja, netaktna, pa včasih depresivna, črnogleda ... seznam bi bil lahko neskončen. Vse to sem jaz. In bolj, ko si to priznam, bolj ko se tega zavedam, bolj ko se tega ne sramujem, bolj te - v mojih očeh negativne lastnosti - izgubljajo svojo moč.
Druga stopnja ... pa je iskrenost do drugih, do okolice. Pravzaprav ta ne gre brez prvega - iskrenosti do sebe. Avtor knjige poudarja, da je v komuniciranju resnice zdravilo za vse naše težave, za stres, ki si ga povzročamo. Iskrenost je zahtevna, saj smo navajeni lagati. Pri tem laganje pogosto koristimo, da "ne prizadanemo drugega". Vendar s tem prevzemamo odgovornost za drugega in se namesto njega odločamo, kako bo on sprejel našo resnico. Zamenjati navado laganja z govorjenjem resnice je zahtevna naloga, še posebno, ker se osebna resnica lahko pogosto spreminja. "Današnji uvidi postanejo jutrišnji zapor." pravi avtor. Govorjenje resnice je težko, če pod to podrazumevamo samo komuniciranje dogodkov, brez da ob tem poskušamo izraziti tudi svoje občutke. Vendar tudi tukaj tiči past, da svoje resnice ne "prodajamo" kot "pravilno tolmačenje stvarnosti". Pomembno je, da se zavedamo, da mi tako vidimo stvarnost, vendar, da je lahko za nekoga drugega popolnoma drugačna. In si pri tem dopuščamo prostor za različne resnice z veliko mero razumevanja, ljubezni in podpore.
Ko začnemo govoriti resnico, se težko vrnemo nazaj v laž. Pretvarjanje postane mučenje. Dopuščanje sebi, da se ne pretvarjamo, da ne prekrivamo svoje resnice je osvobajujoče kot vdih svežega zraka. Priznam si, dopustim si, povem ... in ne zgodi se 90 % mojih strahov. Precej dober izkupiček, kajne? :)
Blog 
