Danes sem imela izobraževanje z učitelji. Tema je sicer bila otrokove pravice, vendar smo se veliko in pogosto dotikali življenja, kvalitete življenja, vzgoje, zgleda. Bili smo polni smo lepih, visokoletečih besed, deklarativnih trditev. Vsi VEMO, kako naj bi bilo, kakšen naj bi svet bil, kakšni naj bi bili otroci.
Ko pa pridemo na praktičen nivo, se zgodi naslednje:
Učiteljica pravi ... otroci me ne poslušajo. Čez 5 minut govori njena kolegica, a ona se pogovarja s svojo sosedo.
Učitelji pravijo ... otroci so glasni. Čez 5 minut, ko delamo neko vajo, jih ne morem preglasiti.
Učitelji pravijo ... otroci ne ubogajo. Ko jih po končani vaji vprašam, kdo se je držal navodil, se vzdigne ena roka.
Ko jih vprašam, s čim pravzaprav vzgajamo, enotno odgovorijo: z zgledom!
Torej? Kaj nam tukaj ni jasno? Otroci posnemajo, kar vidijo pri nas, odraslih. In mi pričakujemo, da se bodo držali tistega, kar jim govorimo. Po možnosti z besedico NE spredaj.
Otroci so odlično ogledalo. Recite jim, naj igrajo vas in jih dobro opazujte. Morda boste presenečeni, kaj boste videli.
Svet zunaj je odsev nas samih. V drugih prepoznamo tisto, kar pri sebi iz različnih razlogov nismo pripravljeni ali sposobni videti. Tu se začne naš osebni razvoj - pri odkrivanju naših slepih peg in spreminjanju sebe. Spremeni sebe in spremenil se bo cel svet. Vendar ... svet se ne bo zares spremenil, le mi bomo spremenili način gledanja na svet. In potem bo zares zasijal v drugi luči.
Ste kdaj igrali mikado? Raznobarvne palčke, ki jih vlečeš ven iz naključno razmetanega kupčka, brez da bi se dotaknil druge? Sedaj pa poskusite drugače. Potegnite ven palčko, ki je najbolj spodaj, zakopana pod vsemi ostalim. Kaj se zgodi? Ostale se premaknejo. Nekatere bolj, nekatere manj. Tako je tudi z nami. Če se jaz spremenim, premaknem, se bodo premaknili z mano tudi vsi tisti, ki so v bližnjih interakcijah z mano. Seveda ne bo šlo za tektonske premike - tisti so potem potres, potresi pa nam ne prinašajo nič dobrega. Gre za počasne, a konstantne premike. Če začnem bolj zdravo jesti, bo posledično tudi moja družina bolj zdravo jedla in na koncu bomo vsi bolj zdravi. V tem je lepota sobivanja - vplivamo drug na drugega in se počasi spreminjamo, rastemo.
Blog 
Mojster je pristopil do učitelja in ga vprašal, kako kaj učenci. Učitelj odgovori, da nič ne poslušajo in da jih je nemogoče učiti. Mojster pravi, da ga razume, in da naj otroke kar naprej veliko in pogosto tepe, ampak samo takrat, ko ni jezen. Seveda se otrok ni več dotaknil.
Kako pogosto svoja čustva projeciramo navzven? Kako pogosto so zaradi tega na slabšem prav najbolj nedolžni? V vsakem primeru se moramo vselej zavedati, kaj se dogaja v nas - kakor znotraj, tako zunaj ...