Dragi kolega Mraz, tudi letos sem opravila namesto tebe glavnino dela v naši družini in smetnjak je popolnoma neekološko nabasan z ovitki in praznimi darilnimi škatlami. Mogoče bi zato veljalo razmisliti, da prineseš še meni kaj, mar ne?! Pravzaprav predlagam, da se takole zmeniva: ti drugim prinašaj in ko se boš vračal s praznimi sanmi in razbremenjenimi jelenčki, pripelji mimo, ker od mene boš predvsem odpeljal. Ne rabim namreč nič.
V enem trenutku mojega življenja (in bržkone še marsikaterega) se je namreč prelomilo in bolj kot, da mi karkoli manjka, je bilo veliko zadev preveč. Kar potiho so se v letih nabrale težave s hrbtenico, bolečine v ledvicah in številne gube vsepovsod, pa kilogrami špeha na najbolj nenavadnih mestih. Vidiš, dragi Dedek Mraz, samo to vse naloži na sani in odpelji, pa bom jaz povsem zadovoljna. Ne rabim legic, kozmetike, tehnike, loncev in plaščev. Če mi je do teh let uspelo pririnit brez krznenega plašča, bom v bodoče tudi zmogla brez njega, če boš le odnesel zgoraj opisane zagate. Obljubim, da v naslednjem letu ne bom preklinjala, če bo dvigalo prepočasno in ne bom pihala kot mačka, če bo voznik pred mano zaplejal na izhodno zapornico garaže, ne da bi poprej plačal parkirnino. Ne bom se najdela med kuhanjem kosila, ker potem sedim in klepetam medtem ko moja družina obeduje. Hmm... ta v bistvu ostane, ker je prav ljubko komunicirati z ljudmi, ki imajo polna usta hrane in ti ne morejo oponirati. Zelo praktičen način, ko se je treba v družini dogovoriti, kako si bomo razdelili gospodinjska opravila ali kam bomo šli na počitnice. Jaz predlagam svoje in jim dam pet sekund, da predstavijo protiargumente, medtem jim seveda ne uspe prežvečiti in pogoltniti, in tako obvelja moj predlog. Zelo demokratično, vam povem!
Trg je zasut s knjigami o kuhanju, za kuharje, za moške, do nazga, kako kuhati, jesti, ne jesti, jesti tako, da bi se očistili in podobno. Čas je za knjigo o tem, kaj in kako se pogovarjati ob hranjenju (Tina, prav vidim te, kako se mi smejiš! Kar nehaj, takoj nehaj, ker jaz sem človek, ki zna pojesti pico v dveh minutah in pri tem govoriti po telefonu!). Uvodna poglavja bi se lotila tehničnega vidika: ne pozabite dihati, ključen je temeljit izdih in prepona naj bo sproščena, drža neprisiljeno vzravnana, dihajte skozi nos in dobro premislite, kaj boste izjavili, ker imate časa samo en dihalni ritem. Če boste med izjavo skušali vdihniti, se vam lahko zaleti in pogovor bo izgubil svoj naravni ritem. Sledila bi poglavja o vsebinah, ki se pritičejo predjedi. Bolj lahkotne in splošne teme, ki jih počasi spuščamo na osebno in intimno raven in pri glavni jedi udarimo v bistvo. Na primer: Andrej, mislim da bi bil jaz primernejši za šefa, kot ste vi. Ali pa: žena moja, preveč si se zredila in ne privlačiš me več. In tako naprej, z dolgimi premisleki ob prežvekovanju ter kratkimi govornimi sekvencami. Samo pomislite, če bi se razmerje med govorjenjem in razmišljanjem, kaj bomo povedali ali celo poslušanjem, nagnilo odločno v prid slednjega! Ljudje bi dejansko najprej razmislili, kaj želijo povedati, kje so globlji vzvodi te želje, kakšne so morebitne posledice, potem šele, kako bodo ubesedili... nazadnje bi bržkone sedeli v tišini in slišali bi se zgolj zvoki žvečenja, sem ter tja pobožen žvenket vilice in noža, sssrkkkk vina... Vsak ima svojo pot do notranjega miru in ravnovesja. Morebiti pa je to lahko new age meditacija za zahodnjake. Če smo že zabredli tako globoko v odvisnost od sladkorjev, ogljikovih hidratov, naj bo to naša katarza. Mogoče bi poskusili na sejah Vlade za začetek s kikirikijem, kasneje bi lahko mizo predelali, da bi se vrtela, kot v kitajskih restavracijah!
Začetek
