Pred časom sem se želela ob vseh aktivnostih, ki jih "multitasking" vsak dan naredim, na hitro dogovoriti za petminutno pogovorno oddaja na lokalnem radiu in z druge strani sem na mojo kratko elektronsko poizvedbo z naročilom prejela obsežno pismo gospoda direktorja radia, kako se to tako ne dela tako, kot si jaz mislim, da oni so kakovostni in za teh pet minut pogovora mora gost priti v studio na drugo stran Slovenije, ne pa kar po telefonu nekaj klobasati ...
Pogledala sem svoj zmeraj bolj poln inbox, kjer se iz minute v minuto nabirajo nove zadeve za reševanje ... pa seznam na katerem so naloge, dolgoročne, vsakodnevno se ponavljajoče ter plan za današnji dan ... skratka, čas teče in z njim reka delovnih nalog, ki se gosti in postaja katranasta brozga, če nenehno ne kopljem jarkov in dodatnih rečnih kanalov, da reka odteka naprej. V tej reki je radijska oddaja kot ena pici majčkena ribica navadnih barv, ki lahko mirno odplava v kateri koli rečni kanal. Gospod direktor radia pa sedi v svoji pisarni in ima pred sabo svojo reko, v kateri je petminutna oddaja velika, kot krap v banji. Takrat se mi je končno posvetilo! Bistvo vseh štorij tega sveta, velikih malih, zgodovinskih, današnjih in tistih, ki še bodo, je v velikosti kupa gnoja, na katerem vsak od nas stoji. Če je kup zelo majčken, ne vidimo prav daleč z njega in kar vidimo preradi presojamo kot pomembno, veliko, vplivno ... Medtem ko če živimo na polno, delamo napake, ustvarjamo presežke, letimo visoko in strmoglavljamo v globine, se kup gnoja pod nami povečuje, raste, postaja visok, kot gora in z nje vidimo v daljave. Pridobimo svoje lastne "merske enote", s katerimi presojamo, kaj je majhno in nam ne sme jemati časa in energije ter kaj je tisto, kar je zares veliko in nas pelje na križišča, kjer se bomo odločali o mejah svojega sveta, o vrednotah in kako bomo izkoristili čas, ki nam je dan. Lahko sklenem, da je v resnici prav kup gnoja, na katerem vsak od nas stoji, bistvo življenja.
Blog 
