Pred ducatom let se napisala zbirko pisem, kratkih zgodb, ki sem jih podarila mojim najbližjim ljudem. Dušam, ki me spremljajo dolga desetletja in so me videli leteti visoko in pasti globoko. Vse odtlej je v zraku nekako obviselo vprašanje, če bo še kakšna zbirka zgodb? Ves ta čas nisem vedela odgovora na to. Zdaj ga vem. Otroka sta dokaj samostojna, mož bolj samostojen, kot je, najbrž ne bo. Čas je za kakšno zgodbo za moje sorodne duše.
Poznate tisti tip podjetniškega "svetovalca za whatever", ki zna zapolniti s kakšno prigodo ali priložnostno pametnjačino tako rekoč vsako tišino in ob kateri koli poslovni priložnosti pridoda nekakšen "občutek", da smo v središču dogajanja? V moji generaciji so bili to fantje, ki niso nosili kavbojk, ampak hlače zlikane na rob in namesto šolske torbe poslovne kovčke. Če so imeli starši kolikor toliko spodoben fotoaparat, so se javili, da bodo kar sami za majhen honorar fotografirali razrede in potem teh fotografij ni bilo nikoli na spregled. Ne vem kako se medijo in krojijo današnji "svetovalci", ampak v mojem času, so prevzemali šolske radijske postaje, kjer so se zbirali radikalci in tehno-friki ter jim dali smisel, poanto, nadstavek ... tisti nepogrešljivi občutek, da smo "zgodba o uspehu". Posebej zanimivo je, da ti tipi v resnici nikoli niso nič konkretnega znali: niti brati besedil, niti sedeti za mešalno mizo, prispevati ideje ... nič. Samo sedeli so tam, na vso moč pomembni, kot gobe, srkali iz nas ideje, znanje, iskre in jih zbrali v nek ogenj, s katerim so se hvalili naokoli in ustvarjali famo o "zgodbi o uspehu".
No, takšen primerek je pred leti prikorakal kot "zunanji svetovalec" k enemu mojih naročnikov, ko sem še delala na specializirani agenciji za odnose z javnostmi. In to k zelo tradicionalnemu naročniku: klenim slovenskim kmetom, ki so imeli med sestankom navado uporabiti medklice kot so "za božjo voljo" in "saj gremo v nedeljo vsi k isti maši". Kar predstavljate si ga: nezgrešljivi manšetni gumbi na srajci, kovček, kakšen zanimiv tehno-frikovski pripomoček, ki ga vsi prvič vidimo, svetovalec pa zamahne z roko in reče "ta je že zastarel, imam naročenega novega iz "bogsigavedikje" pa še ni prispel, ker ti naši norci na carini ..." Seveda ima obvezno prenosni računalnik, ki ga kar med sestankom priklopi pa četudi pritiska samo "presledek", da je videti, kot da iz njega medtem ko navadni smrtniki govorijo o zemeljskih zadevah, vrejo nebeške ideje, za katere mu ne preostane drugega, kot da si jih nemudoma zapiše.
Velja pripomniti, da sem do konca nekompatibilna s temi primerki "svetovalcev", ker iz svojih idej in znanja preprosto ne znam delati fame. Akutna odsotnost spektakla, dramaturškega loka, stopnjevanja napetosti, naredi vsako mojo še tako genialno idejo precej vsakdanjo. Sprašujem dokler nimam vseh odgovorov in potem preprosto vržem v mlin, pretehtam in serviram predlog, povem vse naenkrat, vprašam za mnenje in sem ves čas odprta za predloge, kritike, dvome ... meljem skupaj s tistimi, ki bi jim morala suvereno svetovati in nazadnje mislijo, da so vse naredili sami, jaz pa sem sedela tam in pila njihovo kavo, kot nekakšen mali poslovni parazit. Na drugi strani tega mojega ekstrema, se nahaja "the svetovalec", ki s pametnim poudarkom ponavlja zadnjo povedano misel katerega koli izmed udeležencev sestanka, sem ter tja kakšno trdilno poved postavi nazaj na mizo v obliki vprašalne povedi, navrže kakšno procesno trditev tipa "mislim, da napredujemo" ali "v tej smeri moramo razmišljati". Ne zbere na kup niti treh povezanih stavkov, ki bi pomenili karkoli novega, pa vendar daje tisti "fleur", občutek da se nam dogaja nekaj prelomnega.
Tako je torej gospod svetovalec pristopil k sestanku z mojim dolgoletnim naročnikom in jaz sem bila povabljena poleg, da se česa naučim ali si vsaj razširim malček obzorja. O, jaz srečnica! Svetovalec je dejansko že v uvodu povedal, da smo se zbrali, da smo tukaj, da smo sami pomembni ljudje za isto mizo sedli in da se bomo dogovorili nekaj v zvezi s penetracijo. P-e-n-e-t-r-i-ra-l-i bomo. Ljudje! Resda beseda "penetrirati" dobiva širši pomen v našem jeziku, ampak predstavljajte si vendar, da smo sedeli pri klenih slovenskih kmetih! In tako smo se prebijali čez sestanek ob najmanj stokrat v različnih kontekstih omenjeni penetraciji na trg, penetraciji izdelkov, penetraciji kapitala, za penetracijo je seveda potrebna konkurenčna prednost in potem ko penetriraš, moraš držati trg v nekem tempu te pentracije. Vse živo je penetriralo sem in tja pred osuplimi naročniki, ki so v več kot očitni grozi strmeli v mize pred seboj. Nakar sem se jaz, ki me sicer ni bilo prav groza, sem pa ves čas čakala, da bo iz omare skočil človek in zakričal "Pozor, skrita kamera!", pri izjavi, da je ključno penetrirati v tržno nišo, začela krohotati. Poti nazaj ni bilo več. Preprosto nisem več mogla zaustaviti smeha in počasi so se ga navlekli vsi, razen vzvišeno prezirljivega svetovalca. Na koncu so nam že solze polzele po licih in nekako smo uspeli zmomljati, da bomo s sestankom nadaljevali naslednji teden in smo se odsmejali vsak v svoj konec. Svetovalca nisem več srečala. Škoda! Smeh je menda pol zdravja. Bogvedi če nismo pri naslednjem generalnem čiščenju odkrili v omari kamermana, ki mu je zmanjkalo zraka ...
Blog 
hvala avtorici za zgodbo in svetovalcu, po domače bleferju, da jo je omogočil (spodbudil).
a je že čas za novi blog?