Obleka je kultura, je sporazumevanje in zapis. Je stvar časa, stvar naroda. Prof. dr. Anton Trstenjak je zapisal, da je obleka za človeka civilizirane družbe tako neposredno, res nikoli povsem odložljivo sredstvo javnega obnašanja, da se niti ne zavedamo, kako zelo in primarno je sama na sebi pozivanje javnosti in oglaševanje pred javnostjo, da se ozre na človeka, da pritegne nase, torej je dobesedno reklama. Vse druge reklame so psihološko daleč v ozadju, skrite »za« in »pod« obleko. Vsaka druga reklama je ne le bolj posredna, marveč tudi tako ali drugače izjemna, medtem ko obleko nosi vsakdo stalno in neposredno na sebi in ga tudi relativno najmanj stane, manj kot vsaka druga reklama, ki sodi že med »luksuzne artikle«.
Jo znamo izkoriščati sebi v prid, govori o naših osebnostnih lastnostih, poznamo njeno zgodovino in jo znamo aplicirati v sodobno življenje? Vse družbe še vedno poznajo določena pravila oblačenja, veliko je tudi nenapisanih, vendar jih večina pripadnikov razume. V zahodni kulturi so se oblikovala na podlagi družbenih in političnih sprememb.
Kakšna nenapisana pravila imamo v Sloveniji in ali jih enako razumemo? Lahko bi rekli, da v prejšnjem sistemu zaradi ideoloških razlogov, socialističnega sistema, zaostale modernizacije ipd. nismo gojili zahodne kulture oblačenja. Oblečeni smo bili v siva in rjava oblačila. Plašču montgomeri smo rekli kar marsovec, zdaj spet priljubljenim in legendarnim čevljem Clarks ali desert boot pa semiške. Barvo kaki pozna le malokdo, prav tako tudi hlače chinos. Legendarni pencil skirt modelarji imenujejo kar vsak po svoje, pogosto kar krilo Slavica. Ampak učimo se hitro, morda bi morali samo še malo pobrskati po zavesti in reči bobu bob glede narodne noše. Morda veste, da je narodna noša najslovesnejše oblačilo, ki gre ob bok fraku? Da jo nosijo vsi narodi, le pri nas je rezervirana samo za turbo folk ansamble. Za visoke protokolarne dogodke je za zdaj še prepovedana.
Mojo vizijo danes izkrivljene narodne noše in glasbe, ki jo običajno slišimo ob njej, sta na predstavitvi moje knjige v Layerjevi hiši v Kranju vrhunsko udejanjila zlatar Huberto Široka in glasbenik Aleksander Ipavec - Ipo. Kar nekaj gostov je prvič slišalo čudovit zven Ipove harmonike - čuteno izvajanje Piazzolle in lastnih skladb. Huberto pa je očaral s prekrasno ročno zašito srajco, ki je sicer del narodne noše, in jo kombiniral z dramatičnim usnjenim plaščem in svojim zanimivim srebrnim nakitom. Huberto in Ipo že živita tisto, o čemer se mi sploh še ne pogovarjamo. Marjeta Grošelj, gospa s slogom, me je prejšnji teden presenetila: »Za prihajajoče praznike bom oblečena skorajda v frak. Elemente narodne noše obožujem in jih tudi že dalj časa uporabljam,« je ponosno poudarila.
Na predprazničnih druženjih udarite še debato na to temo. Je morala iz Mostarja res priti Sanja Grcić, da je gorenjsko avbo nesla na Manhattan? Si lahko predstavljate, da so bili Američani, razvajeni od vsega, šokirani? Jaz vas že danes vabim na debato na Ptuj, ob 19. uri, k znani Ptujčkanki, kostumografki Stanki Vauda v dom KULTure muziKafe. Ob debati bomo predstavili tudi knjigo Obleka – kaj, kdaj, kako.
Blog 
