Torej imam nos, kje bo na kupu energija, ki jo potrebujem.
Ta mesec je bilo to na srečanju 18.10. Državni svet - Inco gibanje. Lahko bi bilo čisto navaden delovni ponedeljek v tem »krutem recesijskem« času, ko sploh ne veš ali se še kaj obrne v pozitivno smer, ali je povsod sam strah, sama negativna energija. Kdo pa ima čas biti med nekimi nevladnimi organizacijami? Kaj sploh to je in kaj bom pridobila s tem za naše podjetje? Ali sem čisto zgrešila in bo to stran vržen čas, ki bi ga morala boljše porabiti? In to še ob tem, ko imamo v podjetju premalo dela, ko vsak dan iščem intenzivno delo za našo ekipo?
Če povem čisto po resnici, sem šla tja, ker sem imela interes srečati Violeto, da mi pomaga priti naprej v komunikaciji s okoljem. Kako predstavljati strategijo podjetja. Ustavilo se mi je tako, da sem prav čutila kamen v grlu. Mnogi potencialni partnerji in obstoječi partnerji, če ne skoraj vsi, s mojo državo na čelu namreč podjetjem, kot je naše ne dajo možnosti, da bi bili enakovredni, da bi bili uspešni, produktivni, inovativni in to samo zaradi tega, ker zaposlujemo ljudi, ki imajo status invalidne osebe. Kljub temu, da stroka ve, da samo inovativnost in razvoj prinašata nova delovna mesta to za nas naj ne bi veljalo. Mi smo lahko samo fizikalci in še to bolj počasni. Pa ne bi o tem naprej, ker je to tema, ki je še nimam razčiščene. Ali je to problem samo v moji glavi ali je splošno družbena težava. Če uspe projekt ErgoŠola na razpisu za kompetenčne center za razvoj kadrov, bom verjela, da je to samo v moji glavi. :) Malo lasersko poravnane energije.
Da se vrnem na ponedeljek 18.10 v državni svet. Že na vratih srečam Pugija, pa Alenko, pa ….kar nekaj ljudi, ki jih poznam zelo dolgo in jih cenim. Iz ure v uro vidim, da sem prišla na mesto, kjer je veliko energije. Že izrazi, ki so jih uporabljali so bili tako pozitivni, tako drugačni. In Lado Jakša s svojimi dodatki tako glasbenimi kot fotografskimi.
Koliko dobrih idej, koliko dobrih projektov, ki živijo v svojem svetu, ki jih v gospodarstvu ne čutimo, ki jim posvečamo premalo pozornosti. In koliko s tem zgubljamo v svojem vsakodnevnem življenju. Ali se to dogaja samo meni? In drugi to vse opazijo?
S Pugijem sva skupaj sedela. In seveda nisva mogla ves čas klepetati. :) Vedela pa sem, da bo nekaj tudi on predstavil. In vseeno mi je pred predstavitvijo porinil v roke zbornik projekta, ki ga vodi – mreže za vseživljenjsko učenje in dodal :« če te zanima?« Že logotip in ime me je navdušil. Ko sem poslušala njegovo predstavitev projekta eduAkcija pa sem jezo na sebe, da tega nisem sproti spremljala hitro zamenjala z velikim spoznanjem in hvaležnostjo, da sem se ta dan odpravila na ta dogodek. Dobila sem namreč jasen napotek in dober zaključek mnogih dejanj in mislih, ki so mi rojile po glavi in papirjih od spomladi letos, ko se je naše podjetje začelo boriti za delo ob izgubi večjega naročnika. Znanje ustvarjamo, povezujemo in delimo je slogan projekta. Vsem svetujem, da vzamete njihov zbornik v roke. In si ogledate tudi vse prosojnice idej in projektov, ki so bili predstavljeni Incogibanje. Še veliko jih je dobrih. In mnoge so tako preproste in zaradi tega tako čudovite.
Jaz pa vam ne bom utrujala s podrobnostmi kaj so ti zaključki za strategijo našega podjetja bili. Na koncu bom samo dodala nekaj amaterskih slik iz Jazonovega strateškega planiranja, ki je bilo tam, kjer sem se vedno dobro počutila, kjer sem se preizkušala od malih nog naprej. Tja se vračam spontano na nekaj let, peljem tja sodelavce iz podjetja, ki niso taborniki. In sedaj vem, da to naredim vedno takrat, ko moram kaj postaviti na novo. In letos prvič z aktivno vključitvijo nove generacije, nove energije. In dobro je imeti spomine, ki ti dajejo energijo. Dobro je srečevati ljudi, ki ti dajejo energijo. In fino je, če lahko to energijo predelano vračaš tudi preko tega, da ob sebi vzgajaš naslednjo generacijo. Če pa se lahko ob tem javno zahvališ nekomu, ki te je vzgajal v šoli za starše pa še toliko lepše. :) Mislim, da je na zadnji sliki vidna reinkarnacija. :) :)
Lenka Puh
