Teden grozno hitro teče. No tudi mesec gre hitro okoli, še posebno ko je težko zagotavljati ta denarni tok in se moraš ogromno časa ukvarjati ne z delom, ampak s tem, da zagotoviš plačilo tega dela. Za to neproduktivno delo pa nimaš možnost nikomur izstaviti računa. Zamudne obresti so namreč večna težava, da si jih lahko privoščijo samo tisti ta posvečeni. Nikoli nisem razumela kdo to določa in kako priti do te posvečenosti. :) Ali se to določa po branžah, po teži tistega, ki kliče ali po zoprniji nekoga, ali mogoče po vplivu in glasnosti. No, nima niti veze. Upam, da bomo prej prišli korak naprej v kulturnem obnašanju in si bo vsak privoščil tako službeno kot privatno tisto, kar je sposobne plačati.
Zadnje čase imam osebni trening, da berem časopise – vsaj pol ure na dan. Ne rečem, da mi uspeva. Hitro naletim na nek naslov, ki me spravi v slabo voljo. Torej rabila bi pravi pozitivni clipping. Zbiranje pozitivnih informacij, očiščenih političnih debat in rumenosti, očiščenih negativnih informacij, ugibanj, ki nikomur ne koristijo .... Zanima me vse, kar se dogaja na trgu, nimam pa neke stroge usmeritve in tako kot mnogi že po naslovu sklepam ali berem naprej ali ne. No pardon – eni sklepajo po slikcah. Ko sem pred leti izdajala revijo Popolna pisarna, me je en bralec naučil kako vzdržati njegovo pozornost, da prelista celo revijo do konca. In tako sem izdala posebno številko, ki so jo z veseljem listali vsi moški – tudi če niso razumeli niti besedice našega jezika. In močno jih je zanimalo kje je zaposlena Natalija Verboten, ker oni bi pa takoj postavili na glavo vsa zastopstva in poslovne povezave v naši državi, ker bi sodelovali ravno s tem podjetjem, ki ima velike atribute. :) Še sedaj ta izvod revije nosim okoli kot primer dobre prakse, ko slepa kura najde zrno. V tem primeru sem bila namreč ta slepa kura jaz. Na hitro sem se naučila kako urejati vsebino in jo slikovno opremiti. In to je bil moj najboljši nastop na tujem trgu.
No, pa da se vrnem. Mene zanimajo pozitivne informacije. Ne maram naslajanja ob nesrečah drugih, ne maram razmišljanja ali je to vse res, kar se piše. Ne maram slediti zgodbam v nadaljevanju in si ustvarjati sliko iz dneva v dan. Res je, da smo si ljudje različni in da nekoga to zabava, veseli ali mu je mogoče tudi vir idej in domišljije. Meni ni. Tudi ne maram teorij zarote. Še manj pa ugibanja kaj je za naslovom in kaj je med vrsticami.
Ta hip iščem en komentar, ki sem ga prebrala pred kratkim in je padel ravno na plodna tla pri mojih razmišljanjih kaj je tisto, kar me tako hudičevo »bega«, pa ga ne najdem več. Prekladam te časopise roza barve, bele barve in študiram, kjer je ostalo moje geslo za internetni dostop, ki sem ga kot nov naročnik dobila … moja klasika neurejenosti in potrditev pregovora – kovačeva kobila je bosa. In vidim same negativne naslove. In kako so se našli taki izrazi v poslovnem časopisu ... no, na srečo ni vse tako črno, pardon rumeno.
Tako vem, da je prav, da uredim svoj pozitivni clipping. Vem, da bi mi kakšen stručko teh rss naslovov in shranjevanja prebranih vsebin to pomagal v nekaj minutah. Ga moram poiskati. In si ga moram privoščiti. :) Mogoče mi ga bo ponudil celo ta poslovni časopis, da se ne bom po ne vem koliko prejetih kosih zopet odjavila od naročnine.
Ključno namreč je upravljanje informacij in znanja. Nek sistem zamrzovalnika, ozimnice … neke vrste lastno knjižnico, čitalnico … Res ni prijetno uporabljati škarje in rezati take komentarje z naslovom Družbeno ozračje in osebni (poklicni) razvoj. Competo. Več kot prijetno pa je tak zapis prebrati večkrat in ugotoviti tako kot že mnogi pred mano, da človek , ki živi polno življenje ima kaj za povedati. Tak tudi zadane pravočasnost. In počasi lahko postane »meta podatek« za branje. Ja našla sem ta zapis v Financah dne 22. 10. 2010 na strani 15, ki je točno na sredini - stran ni oštevilčena, če vam slučajno ne bo delal link. :)
Se gremo pozitivni clipping? A bi bil lahko to mogoče ekipni šport?
Lep pozdrav,
Lenka
