Zelo. Zato najprej hvala Enzu za tole povabilce. Z veseljem in pogosto pišem. Običajno sicer bolj strokovne in znanstvene tekste, mnenja, izjave. Zato bo tole bloganje prava srčna iskrica. Nekaj, kar v trenutnem razpoloženju pisanja zliješ iz sebe, svoje misli pa postaviš na ogled življu, ki je še Kakosiživ. In moje misli so (vsaj običajno) zelooo živahne. Pravzaprav nimajo meja idej in zamisli. Malce jih je morda upočasnil današnji sneg, jih umiril, postavil na pravo mesto. In čeprav se navidezno zdi, da je snežna blagodejnost prišla ravno v pravem trenutku prednovoletnih drvenj, so tudi moje nedeljske misli predponedeljkovo nemirne, saj urniki kljub ravnotežju narave ostajajo (pre)napolnjeni.
Jutri pričenja Sporto. Prav veselim se že večerne podelitve nagrad. Letošnje nagrajence je bilo še posebej težko izbrati, saj je kakovost prijav vsako leto večja, konkurenca pa tudi. Še dobro, da sta mi ob tem pomagala Roman in Boštjan, saj je bila presoja res zahtevna. Zato pa nagrade toliko bolj vredne!
Tudi dan se je začel športno. Jutranji pohod na Lovrenc je bil sicer bolj počasen, saj je bilo kar ledeno, a narava pomirjeno bela in sproščena. V zmernem ritmu so mi misli uhajale k decembrsko prednovoletnim presekom leta in vsem, kar se nas loteva ob prvih snežinkah. Pogovor s samo seboj je prinesel nekaj zanimivih zaključkov. Najprej, da je bilo leto lepo, polno, plodno. Mnogo premikov na vseh številnih delovnih področjih, funkcijah in obveznostih, ki jih v duhu prepletanja znanj in svetov povezujem, poganjam, soustvarjam. A vse v tem letu ni bilo samo prijazno in uspešno. Veliko različnih pogledov, osebnosti, prepričanj, interesov; nič narobe s tem, nasprotno; različnosti vzpodbujajo premike in prinašajo nove izvirnosti. Zato je bilo to leto zame tudi leto velikega življenjskega učenja. Spoznavanja, da je potrebno poslušati sebe in slišati druge z vsemi možnimi čutili. Da sem lahko preprosto srečna in zadovoljna, da ostajam zvesta sama sebi, svojemu verjetju v sposobnosti in znanja ter energiji pozitivnega mišljenja. Da imam v tem življenju veliko srečo, saj mi na pot vedno pripelje izjemne ljudi, ki me učijo ravnotežiti in bogatiti. In ko sem tako globoko skrita v mislih sestavljala povzetke svojega leta in odločno premagovala ledene plošče lovrenške poti, me je preletela Ghandijeva modra misel: živi, kot da boš živel le še jutri in uči se, kot da boš živel večno. Ko bo teden prenesel navidezno nepremagljivo, bo ta še-kako-živa misel močno v podporo.
Blog 
