Vrhovi. Slovenski in gorati. V prenesenem pomenu simbolni za vse naše cilje, zavite in strme poti, pogum in nove podvige. Pa tudi vztrajnost in predanost, naravnost in neizmernost energije. Ni jih enostavno osvajati. Še težje je najti prave poti nanje. In ko priplezamo na enega, se nam zdi, da moramo hitro osvojiti še drugega, mu dodati še kakšnega tri ali štiritisočaka. V takšnem svetu bivamo danes. Prepletenem s strminami, pričakovanimi podvigi, hitenjem, ubiranjem bližnjic in vse bolj kratkoročno postavljenimi cilji. Površinskost videnega pogosto prevladuje nad bistvom in prikriva zdrava jedra.
Prav jesensko osvojeni tisočaki so mi rojili po glavi, ko sem opazovala študente pri enem od svojih podiplomskih predmetov. Prišli so iz različnih, tudi kulturološko in jezikovno raznovrstnih svetov. Češka, Kitajska, Kazahstan, Švedska, Francija, Črna gora, Slovenija ... 60 nadobudnežev, ki jih je že posrkala globalna dimenzija interaktivnega sveta, digitalizacija in površinskost odnosov in ciljna naravnanost. Pa tudi velika mera pragmatičnosti. Ob žuborenju kultur in nemirnosti mladosti je bilo v razredu opaziti nekaj posameznikov, ki so mirno in vztrajno poslušali, skrbno premislili, predno so postavili ali odgovorili na vprašanja in ki so jih vsi ostali, vpeti v mobilne telefone, sms-e in internetno brskanje, pa tudi klepetalske podvige, pravzaprav motili. A vsi skupaj smo se povsem samoumevno kot takšne sprejemali. Ko sem opazovala ta zanimiva nasprotja kultur in mladostnih značilnosti, ki jih v sebi nosi generacija Y (vsaj tako sem jih označila sama), me je zdrznila velika mera odgovornosti do tega, kaj tem mladim ponujamo, kaj in česa se od nas učijo in kdo izmed njih je ali bo dovolj motiviran, da bo v sebi razvil in udejanjal vrednote zmernosti, vztrajnosti, predanosti, tudi srčnosti in zagnanosti. Ali v prenesenem pomenu – kdo bo zmogel plezati na dvatisočake, ne da bi za to bil potreben nek zunanji motiv ali vzpodbuda? Ki bo znal razumeti naravnost življenja in ustvariti svoje bistvo bivanja, ne glede na to, kaj bosta v svojem prevladujočem toku in drvenju dogajanj rekla okolje in družba? Ko sem pozvala k razmisleku o temah projektov, ki so del ocene predmeta in vzpodbujajo k učenju na primerih iz prakse, je bilo prvo vprašanje enega od mladeničev: ali lahko samo malo dodelam seminar, ki sem ga že naredil pri drugem predmetu? Koliko strani mora imeti – je 20 strani dovolj? A moram res prebrati celo knjigo za to? Kje dobim natančna navodila, kaj je res potrebno narediti (in kaj ne…)? No, ob takšnih vprašanjih se nasmehnem, vzpodbudno in s pogledom pohvalim že vnaprej vse tiste, ki so (še) zmožni odstraniti kratkoročen in pragmatičen pogled na študij, ki jim v svojem življenjskem jedru ni težko najti volje za poglobljeno delo, predvsem pa za prepričanje, da je vredno znova in znova napisati dober projekt, poglobljeno prebrati knjigo in se kaj novega naučiti. Torej pridobiti znanja, se zanje tudi potruditi in jih uporabljati. Takšne imenujem "dvatisočaki". Ravno prav visoki, dosegljivi, a hkrati povezani s svojimi cilji zato, ker vanje verjamejo in ne zato, ker jim to narekuje referenčna skupina, širše okolje ali preprosto način življenja, v katerem so se znašli in ga nekritično privzeli. Takšni "dvatisočaki" znajo še vedno misliti s svojo glavo, z zdravim in trdnim motivom, da je študij nekaj, kar razvija in gradi in ne le nekaj, kar danes preprosto moraš, ker to že počnejo vsi. Takšni vedo, da znanja, ki jih pridobivajo, razvijajo osebnost posameznika, možnosti in priložnosti v karieri, ravnotežje v življenju. Pa tudi smelost iskanja svojih poti. Zato navijam za (slovenske) "dvatisočake" tudi v generaciji Y.
Blog 
Začetek
