Joj, zakaj sem obljubila! Še nikoli nisem pisala bloga. Le kaj naj napišem? Vse te misli mi rojijo po glavi, ko sedim pri računalniku in poskušam nekaj napisati. Pomislim na pisanje in na teden pred seboj. Ustvarjala bom sproti, teden pred menoj bo pester, veliko se bo dogajalo, vmes imam tudi rojstni dan in podelitev nagrad za uspešnost v oglaševanju Effie pa kosilo z ženskim »krožkom« itd. Verjamem in zaupam, da bom vsak dan dobila inspiracijo in spontano nekaj napisala. To mi je najljubše.
Pisati, izražati se, uporabljati knjižni jezik, biti odličen v pisanju spisov ... vse to me je spremljalo v osnovni šoli in gimnaziji. Tako zelo, da sem želela študirati novinarstvo, pa so mi moji pametni starši odsvetovali (beri: prepovedali). Uporniška kot sem bila, sem se sicer vpisala na ekonomijo, a sočasno zaprosila za štipendijo na RTV Slovenija. Takoj sem jo dobila, prišla tja na poletno prakso in ostala skoraj 5 let. Delala sem kot dežurna novinarka pri informativnem programu TV Slovenije. Super obdobje, obdobje globokega socializma in titoizma. Če je Tito ustrelil medveda, je to morala biti prva novica v TV dnevniku, res :). Pisala in govorila sem lepo, pravilno, kratko in se naučila diagonalnega branja.
Danes pa skoraj ne znam več napisati lepega pisma ali dopisa. Grozno! Moj jezik je popačen, v pogovornem jeziku uporabljam veliko angleških (predvsem strokovnih) besed, slovenskih sploh ne najdem. Uporabljam sleng in besede kul, ful, šit, sori, frend itd., a vse to le v pogovornem jeziku. Vem, da je jezik živ in se spreminja. Imam sorodnike v Braziliji in njihova slovenščina je zelo arhaična, taka, kot je bila pred 50 leti, ko so zapustili Slovenijo.
Kljub temu mi je pisanje v pravilni slovenščini zakon, če že napišem angleško besedo, jo napišem v pravilni angleščini in ne sori ali kul ... Moji najboljši prijateljici sta ena slavistka in druga novinarka in vedno imam tremo, ko jima pišem sporočilo, še posebno, če se mi mudi.
Moti me, zelo me moti, ko vidim, kako mladi komunicirajo med seboj. V kraticah, okrajšavah, »piši kao što govoriš« angleščini. Srce me boli in skrbi me za naš jezik. Vem, da so današnje mlade generacije drugačne, oblačijo in obnašajo se drugače in uporabljajo svoj sleng. Toda, ali bodo sploh še znali pisati v pravilni slovenščini, ali bodo znali postavljati vejice in velike začetnice. In dvojina, tako lepo se sliši, če jo pravilno uporabljamo, posebno v ženski obliki (sva šli, sva brali ...). Prav dvojina nas ločuje od drugih. Jezik nas identificira in združeval nas je skozi stoletja. Nisem prepričana, da v današnjih šolah posvečajo toliko pozornosti pravilni slovenščini, kot so v naših časih. Celo mediji, predvsem komercialne radijske in TV hiše, uporabljajo sleng in niso pozorni na pravilno rabo jezika, le pri nacionalni RTV hiši ne popuščajo.
Sem konzervativna, ne grem s časom ... marsikdo bi mi to lahko (?) očital. A kljub vsemu mislim, da moramo spoštovati in ceniti svoj jezik in svojo identiteto ter ohranjati lepe slovenske besede, kot so čeden, hvalevreden, davi, nocoj, sinoči, kolebati, krepek, osojen, prisojen, moder sosledje, osupniti, všečen, nrav, spona, sinji ...
Veste, kaj pomeni RTMF – rad te mam ful :)
