Po vikendu zopet v službo in nazaj k mnogim obveznostim, ki niso povezane s službo. Kaj vse delam? Ob vseh aktivnostih v marketinško-oglaševalskih krogih (za dušo) se izobražujem še na področju osebnostnega razvoja. Prihodnji teden se začenja trening coachinga. Lani sem opravila šolanje in naredila izpit za praktika NLP. Sprašujejo me, zakaj to potrebujem in kako to, da se mi sploh še ljubi učiti se. Res imam že več kot 30 delovnih let za seboj, a ko se bom nehala učiti in razvijati samo sebe, bom »umrla«. Vesela sem vsakega novega znanja, toliko vsega me še zanima. Moj seznam želja je še dolg :).
In najraje od vsega svoje izkušnje in znanja, včasih tudi malo modrosti, delim z mladimi sodelavci. To me ohranja mlado (vsaj domišljam si). Verjamem, da je to moja naloga, moja karma. Verjamem, da dobiš, kar daješ, dobro in zlo se vračata.
Če pogledam nazaj na svojo karierno pot, sem imela srečo. Res smo sami odgovorni za svoje življenje in tudi kariero, malo sreče ali »biti ob pravem času na pravem mestu« je pa tudi potrebno.
Sama sem imela srečo in 2 človeka, eden v Kolinski na začetku moje poti in drugi 20 let pozneje v Unileverju, sta v popolnoma različnih časih in situacijah presodila, da bi lahko prevzela večjo odgovornost in mi dala priložnost. To sta bila moja mentorja, coacha, stroga »šefa«, neskončno veliko sem se naučila od njiju, Vladimir Češnovar in Werner Buser. A danes sta oba že davno upokojena, eden v Sloveniji, drugi v tujini. Z obema sem obdržala stike, javljam se jima, pokličem ju, povabim na kosilo, obiščem in se odkrito zahvalim za priložnost, ki sta mi jo dala. Poskušam jima zaupanje in trud z menoj vračati na drugačen način.
Zakaj to pišem? Ker so tudi meni mladi navdih in zadovoljstvo. V zadnjih 20 letih sem jih v različnih podjetjih in pozicijah imela okoli sebe in jih še imam ... ambiciozne, vedoželjne, neučakane, izobražene, delavne. Kaj je lepšega, kot deliti znanje in izkušnje? Najbolj uživam, ko jim uspe, ko napredujejo, ko dobro opravijo svojo nalogo. Veselim se, ko jih pohvalim, ko jih spodbujam, ko jih v težkih trenutkih razumem, ko jih navdušujem za projekt.
Učim in navajam jih na timsko delo ter na sprejemanje drugačnosti. Nekateri so hitri v razmišljanju in odločitvah, drugi analitični in natančni, tretji izzivajo ves čas, četrti usklajujejo in koordinirajo, peti skrbijo za zabavo, skupaj so odličen tim.
»Walk the talk« in »Leading by example» sta stavka, ki ju velikokrat uporabim in ju poskušam upoštevati. Ne morem zahtevati od sodelavcev nekaj, česar sama ne delam.
In pohvala? Pred časom sem prav za gibanje KŽS pisala o pohvali in to bom tu ponovila: Pohvala ni v naši mentaliteti in kulturi, lažje je grajati in kritizirati kot pohvaliti.
Malo je treba, da smo vsi zadovoljni. Pohvalimo sodelavce, dovolj je beseda »odlično« ali »to si pa dobro zamislil« ali »odlična ideja« ali »veliko bolje kot zadnjič« ali »v tem si pa res dober«. Imam vtis, da slovenski vodje in direktorji tega ne znajo. Popolnoma drugače je v tujini, hvalijo vse in iščejo pozitivna sporočila. Tako dvigujemo motivacijo, vzdušje je boljše, ljudje z veseljem hodijo na delo in se učijo.
Naj bo naš cilj, da bomo jutri v službi pohvalili sodelavce, enkrat, dvakrat ... počasi nam bo to prešlo v navado in vsem nam bo lažje. Smejali se bomo, zadovoljni bomo, motivirani in kreativni!
