Danes imam rojstni dan, ne povem katerega, tudi sama nočem verjeti in sploh se ne počutim toliko stara :).
Ves dan je zvonil telefon, prihajali so SMS-i in mejli. Veliko prijateljev, znancev in sodelavcev – sedanjih in nekdanjih – se je spomnilo name. Datum je prikladen, 1. februar, in nekako ostane v spominu. Vsakega klica, SMS-a ali sporočila sem vesela, veliko mi pomeni. Tudi sama imam širok nabor tistih, ki jim voščim za rojstni dan. Spet smo tam: life is an echo, what you send out, you get back.
S svojimi najbližjimi sem imela kosilo v nedeljo, pričakujemo prvega vnuka in neskončno se veselimo.
A kljub vsemu sedaj, ko je dan za menoj, začutim žalost. Pred nekaj meseci sem izgubila očeta, s katerim sva bila zelo povezana in sva si bila zelo blizu. Imel je 88 let in do konca je bil vesel, optimističen, zadovoljen s seboj in svojim življenjem. Rad je živel. Zadnji tedni so bili težki, počasi se je poslavljal. Zelo me je skrbelo zanj, sočasno pa sem morala poskrbeti za nego, dom smo preuredil v bolniško sobo, prihajale so negovalke pa tudi sama sem ga negovala. Vedeli smo, da se poslavlja. Njegova duša se je odločila oditi. Prijateljica Silda mi je iz svojih izkušenj dala najboljši nasvet. Rekla mi je, da se moram veliko pogovarjati z njim in mu povedati vse, kar mi leži na duši, razčistiti z njim nesporazume, če so bili, in mu povedati lepe in manj lepe stvari. Z eno besedo – spraviti se z njim. In res sem naredila tako, pogovarjala sva se. Oba sva vedela, da se poslavljava. Bilo je nepopisno lepo in moja duša je bila mirna, ko je odšel. Verjamem, da tudi njegova.
Prvi dnevi po smrti so bili najlažji, polno ljudi je bilo okoli mene, organizirala sem pogreb, moje misli so bile povsod. Resnično žalovanje se začne po pogrebu. Prebrala sem, da ima žalovanje več faz in sedaj jih preživljam. Od prvega šoka do osamljenosti in depresije in sprijaznjenosti. Sprijaznjenost je zadnja faza. Najslabše je, če potlačimo čustva in navidezno mirno živimo dalje. Ni prav, pokazati moramo čustva, žalost in obup, ne sramujmo se solz. Ko bom sposobna sama sebi reči, da je življenje pač tako, da sem imela najboljšega očeta in da je sedaj v svojem miru, potem bom prebolela. Žalovanje je proces, ki ga je treba preživeti.
In rekli so mi, da ni prvič in da se to pogosto dogaja. Eno življenje se konča, drugo prihaja. Oče je odšel, vnuk je na poti in veselimo se. To je življenjski krog.
Zakaj sem pisala o tem ... mogoče zato, ker sem to morala spraviti na papir in je del mojega procesa žalovanja, mogoče pa tudi zato, da boste tisti, ki to berete, lažje prenesli smrt v svoji bližini.
Blog 
Tudi moj oce je odsel, rodil se mi je vnuk.
V njem vidim ocetovo nadaljevanje zivljenja.
Pozdrav Matjaz