Sedaj bom izkoristila možnost nagovora vseh dobro mislečih prek bloga. Napisala bom nekaj o projektu Botrstvo v Sloveniji.
Kar nekaj časa sem razmišljala, kaj bi naredila za otroke. Skoraj 10 let sem štipendirala otroke iz revne štajerske družine, sedaj so vsi končali šolo in prišli do svojega poklica. Eden je kuhar, drugi mizar in tretja frizerka.
Veliko otrok v Sloveniji potrebuje pomoč. Vsak dan beremo o revščini, nasilju v družini, o otrocih, ki še nikoli niso videli morja. Otroci nimajo osnovnih pogojev za razvoj svojih talentov, izobraževanje, vključevanje v šolske in obšolske dejavnosti.
Sama ne morem pomagati vsem, lahko pa pomagam, da več otrok dobi botra ali botrico. To je bila moja osnovna ideja.
Ideja o botrstvu v svetovnem merilu ni nekaj novega; poznamo botre afriškim otrokom pod okriljem Unicefa, ki prav tako potrebujejo pomoč.
In zakaj ne bi nekaj podobnega naredili tudi za slovenske otroke, sem pomislila.
Poiskala sem Anito Ogulin, častno Slovenko leta 2009 in sekretarko Zveze prijateljev mladine Moste-Polje. Žensko, ki živi za otroke, in skupaj sva pripravili načrt. Najin cilj je bil organizirati projekt, ki bi bil transparenten, pošten in pod nadzorom strokovnih služb. Pridružili so se nam Suzana, Andreja, Boštjan in Maj.
Botrom in botricam na podlagi ocen svetovalnih služb, centrov za socialno delo, zdravstvenih ustanov in ZPM-ja dodelijo otroka z imenom in priimkom, redno prejemajo poročila o njegovem napredku in tako spremljajo njegov razvoj. Če želijo, se lahko z otrokom srečajo, tudi podatke staršev jim pri Botrstvu zaupajo na njihovo izrecno željo, svojo donatorsko identiteto lahko razkrijejo tudi izbranemu otroku. Ne želimo, da botri in botrice dvomijo v naše poslovanje, zato imajo v vsakem trenutku vpogled v porabljen denar. Verjamem, da ima vsakdo, ki daruje, pravico vedeti, komu in zakaj gre njegov denar.
Vsak boter ali botrica nameni »svojemu otroku« najmanj 30 evrov na mesec za njegove ali njene obšolske dejavnosti, tabore, šolo v naravi in podobno. Denar se zbira v posebnem skladu na ZPM. Tistim, ki se ne želijo vezati na mesečne prispevke, smo omogočili, da lahko prispevajo v enkratnem znesku.
Do sedaj smo zamisel širili vsak prek svoje mreže prijateljev, znancev in kolegov po spletu, a je bil odziv majhen. Imamo le 24 botrov. Ne vem, kaj je razlog, da so ljudje postali neobčutljivi za bližnjega. Je 30 EUR na mesec preveč ali je preveč elektronskih sporočil in jih ne berejo, so ljudje izgubili zaupanje v dobrodelne projekte zaradi nekaterih afer?? Ni samo enega odgovora, verjetno vsak delno drži.
Blog 
