Sedimo na vrtu prijetnega ljubljanskega lokala, čez kolena pokriti s posvaljkano odejico in razpravljamo. Kot že mnogokrat. Ona, on in jaz. Z njima ni nikoli dolgčas, res pa je tudi, da ni nikoli enostavno. Ona poseže po ceniku na mizici, nekaj časa bere in vpraša: "Kakšna je razlika med Barcaffe z mlekom in Barcaffe kapučinom!" Ko ji natakarica prinese espresso s spenjenim mlekom, srkne požirek kapučina in dahne: "Življenje je lepo!" On odpije požirek espressa z mlekom in jo popravi: "Življenje je lepo, če ga živiš!" Ona: "Ne, življenje je lepo. Pika." On: "Življenje je lepo samo, če ga živiš, če se ga zavedaš!" Ona: "Ni res. Življenje je lepo samo po sebi. In vsak si je sam kriv, če se lepote življenja ne zaveda!" On: "Ne, ni si sam kriv! Nihče si ni sam kriv, če ni sposoben videti lepote življenja!" Nista vztrajala, da bi zadevi prišla do dna in pogovor smo kmalu zapeljali v drugo smer, a dilema o krivdi in odgovornosti za lastno življenje kar ni zapustila mojih misli.
Kaj je tisto, kar loči ljudi, ki znajo s slastjo užiti trenutek, od tistih, ki ga ne znajo oziroma ga znajo samo zagniliti? In še močneje: kaj nas loči od nas, ko znamo s slastjo užiti trenutek, od nas takrat, ko si ga znamo samo zagniliti? Namreč, vsi smo vedno del istega Življenja, istega fluida, istega elektromagnetnega polja, istega boga. Na vse nas vpliva isti energetski in informacijski tok, ki prodira v vsako celico našega telesa. Vse naše celice so inteligentne in imajo spomin. Vsaka celica vsakogar izmed nas prejme te informacije in si jih zapomni. Um in telo sta neločljivo povezana. (Hvalabogu so te trditve o umu v vsaki celici našega telesa in o enotnem informacijskem elektromagnetnem polju z danes poznanimi metodami znanstveno dokazljive in tudi dokazane, zato se mi ni treba bati, da bi me zaradi tega bloga križali ali zažgali na grmadi, heheheh.) Neprestano sprejemamo in oddajamo informacijsko valovanje v okolje. Zakaj potem odreagiramo tako različno?
Zato, dragi moji, ker informacije različno filtriramo. Sejemo jih preko različnih sit in ta sita so naša prepričanja. Prepričanja so tisto, kar mislimo, da je res. Prepričanja so "kriva" za naše razumevanje sveta okoli nas, določajo našo izbiro, naše odnose, naš način obnašanja in reagiranja, in na koncu - določajo življenje, ki ga živimo. Naša prepričanja so se kopičila v nas desetletja, na njihovo oblikovanje pa so vplivali vsi in vse, s čemer smo v svojem življenju prihajali v stik. Vede ali ne vede. Tudi danes. Tudi ta trenutek. To na primer pomeni, da naši nemogoči starši, staromodni šolniki, zahojeno okolje, težko delo, šibko zdravje in oblastni partner niso krivci za to, da smo tako ubogi, da je naše življenje solzna dolina, da je november sluzast in temačen, da vidimo smisel življenja samo v tem, da bomo enkrat umrli. So pa prispevali svoj delež k našim prepričanjem.
Ali to pomeni, da s tem, ko spremenimo svoja prepričanja, spuščamo v svoje življenje drugačne energije? Tako je. To je to. Naša prepričanja nam lahko pomagajo (ali pa nas ovirajo) pri vsakdanjem življenju, uresničevanju naših ciljev, postavljanju sistema vrednot, druženju z drugimi, telesnem zdravju, odnosu do samega sebe in pri dojemanju smisla sveta. Ko spremenimo svoja prepričanja, vse dojemamo drugače, kot da bi si nadeli druga očala.
Če se vrnem k začetni dilemi tega bloga – krivda in odgovornost za lastno življenje. Da! Vsak je odgovoren za svoje lastno življenje. In vsak je kriv pred sabo, če ne stori ničesar, ko vidi, da gre očitno nekaj narobe. Zares živi bomo, ko bomo ponotranjili prepričanje, da si zaslužimo biti zdravi. Da ni nič narobe, če imamo več, kot ga potrebujemo. Da je zadovoljstvo naša pravica. Da si dovolimo ljubiti in biti ljubljeni. In še mnogo drugih stvari.
In zakaj potem tega enostavno ne storimo? Zakaj, ko začutimo, da smo nezadovoljni, žalostni, tečni, neuspešni, omejevani…. enostavno ne spremenimo prepričanj, ki nas ovirajo? Zato, ker je več kot 90 % naših prepričanj skriva v naši podzavesti. Se jih ne zavedamo, niti ne vemo kakšna so, vendar so tam in nam počnejo vse to, kar sem omenila. Obstajajo različne tehnike, s pomočjo katerih prepoznamo, definiramo, ponotranjimo in spremenimo oziroma preokvirimo prepričanja. Znanje je na voljo. A vsaka pot se začne s prvim korakom, zato se, za začetek, naučimo imeti radi sami sebe. Preprosto in iskreno.
Vas ljubeznivo pozdravljam!
Suzana
Blog 
