Ljubezen je cela reč! Vse sorte. Termin, ki uspešno zajema neskončno paleto občutij, situacij, reakcij, razmišljanj, predvsem pa ga vsak posameznik na svoji nezavedni ravni oblikuje enkratno posebno in značilno samo zanj. Površni, kakor postajamo, se potrudimo procesirati in razumeti samo nekaj osnovnih predalčkov - nalepk ljubezni, kot so romantična ljubezen, erotična ljubezen, ljubezen do otrok in staršev, ljubezen do boga, ljubezen do denarja ...
Kljub temu, da sem izjemno kritična do new age pojava in veliko tega zavržem kot navlako, pa z zadovoljstvom ugotavljam, da si ljubezen do samega sebe vse bolj utira pot v vsakdan sodobnega človeka. Na žalost, ima vsaka medalja dve plati in tisto, kar naj bi bil zdrav in hranljiv odnos do sebe, do svoje duše, se včasih pri posameznikih izkaže kot zadrgnjeni egoizem. Enostavno opravičilo pred šibkim glaskom vesti, ki nam poskuša dopovedati, da afirmacije kot so: jaz imam, jaz hočem, jaz posedujem in podobno, ne izražajo ljubezni do sebe, temveč so Potemkinova vas, v kateri se razrašča boleča nedefinirana neizpolnjenost.
November je pravi mesec za pisanje o ljubezni. Če bi se tega lotila spomladi, bi takoj padla v percepcijo romantične ljubezni, metuljčkov in orlov v trebuhu, potnih dlani in sladkih poljubov. Če bi o ljubezni pisala poleti, bi se zganili receptorji za golo kožo, vročino in prepotena telesa. Če bi o ljubezni pisala pozimi, bi se vse obarvalo v rdeče-belo toplino odprtega ognjišča in vonja po vaniliji.
November pa ... novembra pa naj bi bil mračen, fajhten in žalosten. Zakaj neki le? Morda zato, ker smo ljudje izgubili pristen stik s svojim bistvom, s svojo vpetostjo v naravo. Neumno je pričakovati od katerega koli sistema, da bo ves čas, od svojega nastanka pa do zamrtja šprical energijo, navdušenje, bleščeče barve in nebeško glasbo iz angelskih trobelj. To ni naravno. To ni dobro. In to ni prav. Bistvo življenja in živetja je v ravnovesju, sprejemanju in v harmoniji.
Zatorej, dragi moji, ponotranjimo občutek, kako zelo doživeto živimo svoje življenje, ko v svojem domu prižgemo luč, sezujemo mokre čevlje, odložimo toplo jakno in si skuhamo skodelico dišečega vročega čaja. Morda je ta trenutek to natanko to, kar potrebujemo. Nič več. Nobene akcije. Nobenih pričakovanj. Samo umirjenost in notranji nasmeh, ki seže do najvišjih globin našega vesolja.
Ljubeč pozdrav,
Suzana
Blog 
lp Lenka