Kot pravi moja mama: »Pomagaj si sam in tudi Bog ti bo pomagal!« Pa se ogradimo tokrat od božanskega. Rada bi z vami delila razmišljanje o pomaganju.
Spet kofetkamo, družbica šestih ljudi. Kako prav je imel tisti, ki je k obrazložitvi letošnje nagrade Netko zapisal: »Že dolgo časa namreč kavo in internet druži pomembna lastnost: brez njiju enostavno ne gre.« Pogovarjamo se o grdih rečeh vsakdana. Po dvajsetih minutah sem popolnoma sesuta. Vame so zapičene strupene besede in kar fizično čutim, kako njihov strup potuje z mojo krvjo. Kriza, goljufija, brezposelnost, revščina, grabežljivost, svinjarija, samoljubje, egoizem, brezčutnost, tajkunstvo, še slabše bo, nič dobrega nas ne čaka, nekateri se bodo spet okoristili, družine brez strehe nad glavo, otroci brez toplega doma, starčki zmrzujejo brez kurjave ... Pride kakšen dan, ko enostavno ne zmorem in se obnašam v skladu z navodili stevardes v letalih: »V primeru znižanja pritiska v kabini, najprej nadenite masko sebi in šele nato otroku.« Nič ni narobe s tem, nihče od nas ne zahteva, da smo supergirls ali supermen, le da nam tako obnašanje ne postane vsakdanja praksa.
Torej se poslovim in stisnjena v dve gubi odkolovratim proti domu. Na svojem sedmem vratnem vretencu čutim breme celega sveta, ne samo mojih prijateljev. V želodcu me tišči in pljuča ne morejo dihati na polno. Vse čutim kot svojo osebno bolečino. Razumna ženska sem, v življenju sem se veliko učila in nekaj tudi naučila. Vem za povezanost in soodvisnost telesa in uma. Vem, kako ju spodbuditi, da podpirata drug drugega. Zato najprej globoko zadiham. Nekajkrat. Zares globoko in počasi. Pri vsakem vdihu si predstavljam svežo belo energijo, ki napolnjuje moje telo. Pri vsakem izdihu močno vizualiziram lepljivo kosmičasto energijo, ki ga zapušča. Ob tem se mi sprostijo tudi mišice vratu in ramenskega obroča. Glavo dvignem, kot da bi jo z nevidno vrvico pripela na nebo. Počutim se bolje. Lahkotneje. Potrudim se in se celo nasmehnem. Fizično raztegnem ustnice v nasmeh, čeprav se še ne počutim tako. Kot vedno, tudi tokrat deluje. Zmerni optimizem se vrača vame, od nekod se prikrade prijetno vznemirjenje pričakovanja večerne nogometne tekme na televiziji, zaželim si objeti svojega otroka in uživam v škropotanju dežja po dežniku. Čarovnija soodvisnosti. Odkar sem se naučila, da položaj fizičnega telesa deluje na stanje duha prav tako, kot notranje počutje deluje na držo fizičnega telesa, si na ta način pogosto pomagam.
Morda sem vam s tem odstavkom malo zatežila. A želim samo nekaj dobrega podeliti z vami. Nekaj koristnega. Nekaj, kar deluje tukaj in zdaj in je merljivo, kar lahko preizkusite in se prepričate, da deluje. Ljudje imamo prav posebno dolžnost na tem svetu - pomagati tudi drugim ljudem, ne samo sebi in svoji družini. Želimo pomagati človeštvu nasploh in vsem človeškim bitjem. Naš cilj naj nebi bil le korist za nas in za naše bližnje – tako se obnašajo živali. Živali poskrbijo zase in za svoje potomce, nikoli pa ne pomagajo drugim pripadnikov iste vrste. To je živalska reakcija. Na žalost, tako reagirajo tudi premnogi dandanašnji ljudje. »Jaz« je tako velik, da pusti le majčkeno prostora za najbližjo družino, ostali svet jih ne zanima. Vendar nas morajo zanimati tudi drugi. Sami ne moremo preživeti. Potrebujemo drug drugega. Tako bi morali delovati na tem planetu, a ne delujemo. Ne skrbimo drug za drugega. Namesto, da razmišljamo o tem, kako nam bodo z drugimi koristili, razmišljajmo o tem, kako bi nam bilo čim bolj lepo skupaj. Razmišljajmo o tem, kako bomo z drugimi delili. Na fizični ravni je videti, da če nekdo nekaj dobi, mi potem tega ne moremo imeti. Z višje ravni pa vidimo, da več kot dajemo, več prejmemo. Nismo nagrajeni za jemanje, pač pa za dajanje. To ni nekaj, kar bi lahko razumsko dojeli, pač pa nekaj, ker moramo doživeti. Ko to razumemo in delujemo v tem smislu, postane življenje lažje. Postanemo povsem drug človek, z večjo mero sočutja in potrpljenja. Ne znamo si tega razložiti, a stvari se začnejo dogajati nam v prid. Drugače povedano, gibljemo se v pravi smeri, smo srečnejši.
Bodimo aktivni in ustvarjalni pri izboljšanju sveta, v katerem živimo. Nič ni malenkost in vse šteje. Ko odidemo naprej, bomo tako pustili za seboj boljši svet.
Vas spodbudno pozdravljam!
Suzana
