Kar december gotovo ne bo, je lahko november. In to tudi tradicionalno je: mesec kakovosti, saj v njem obeležujemo tudi svetovni dan kakovosti. Boste rekli: izpeta tema, ki dela november še bolj predvidljiv in puščoben kot nam ga prikazuje zatohlo jesensko vreme? Rada bi vam povedala, da ni tako. Kakovost nas spremlja na delovnem mestu in tudi v privatnem življenju, pa čeprav je tu praviloma nikoli ne imenujemo s takim imenom. Si predstavljate, da vam neki dan namesto običajnega »Ej, ti si pa res faca :)« nekdo izjavi »Ti si pa res kakov….« Izraza, ki bi se vam zarisal na obrazu, najbrž še niso izumili. Pa ne stojimo tako daleč, na nasprotnih bregovih.

V poslovnem svetu kakovosti so bile letos v ospredju teme, kot je na primer iskanje poti iz krize, seveda, ali bi sploh lahko bilo kaj drugega. Tudi prav. A ne morem se znebiti občutka, da ponekod tudi institucije, ki se prednostno ukvarjajo s kakovostjo, pod vplivom krize komaj prepričljivo vzdržujejo nivo aktivnosti in le medlo odpirajo nova raziskovalna področja. Kot da bi morda že vse vedeli o, na primer, integriranosti. Hja, pa res v vsakem podjetju vemo, kaj počne leva, ko dela desna? Si predstavljate družino, v kateri se »projekti« ljubezni, starševstva, zagotavljanja finančnih virov, nabavljanja robidinih listov za paličnjake,…ne bi neločljivo povezovali v eno samo trdno družinsko življenje? Moja že ni taka, pa tudi katera druga povsem verjetno ne. V vsakodnevnem življenju znamo živeti integrirano, v poslu pa ne vedno. Ali pa kot da bi na primer že vse vedeli o umeščanju kakovosti v velike poslovne sisteme. Na prvi pogled veljajo povsod enake zakonitosti, enaki sistemi. A se družina z desetimi otroki najbrž prebija v boljše čase s pomočjo zelo posebnih trikov, brez katerih tista bolj običajna, tričlanska, prav dobro shaja.

Izzivi so številni, če nas le vodi pravi cilj, biti vsak dan boljši, uspešnejši. Pa poglejmo malce bolj v prihajajoči december, ko se družine, prijatelji za praznike med seboj obdarujejo. Saj se je nakupovalna mrzlica, na teh straneh omenjena že v začetku meseca, do danes veličastno pospremljena z bleščicami prebila tudi do naših logov. Ste tudi vi že pričeli razmišljati s čim boste letos obdarovali svoje najdražje? S kakšnim ciljem, ali morda kar brez njega? Si želite osebo bolj ali manj plaho razveseliti, ali pa, z nekaj več egoizma, celo bolj prikleniti nase? Predvidevam, da včasih težko najdete pravo idejo, priznam, tudi sama, in predvsem me jezi, ker včasih odložim nakup darila na zadnji trenutek. Takrat pa nimam več časa za poglobljen razmislek, kar pomeni, da se v pomanjkanju srečne roke ali dobre vile, zgodi kar se ima zgoditi: darilo zaradi formalnosti. In kaj ima s tem opraviti kakovost? Saj je menda vsem jasno, da za darilo ne kupujemo cenenih izdelkov, ki že na policah dajejo vtis, da komaj ohranjajo svojo formo. Ne govorim o tem, govorim o kakovosti kot procesu nenehnih izboljšav. O kakovosti , ki dosega cilje. Naj bo vaš prvi korak torej razmislek, koga vse bi letos radi obdarili. Naslednji pa, da si postavite vprašanja, kot na primer: Kaj pa lansko, predlansko darilo? Je to zarisalo nasmeh na obraz, je osebo čez leto obogatilo, sva o njem še kdaj spregovorila? Lahko letos nadgradim lansko idejo, ali naj poiščem povsem nekaj drugega? Bo mehko sivo zelena z odtenkom vijolične primerna barva, ali naj dodam še ščepec drzno turkizne? Pa da ne bom predolga z naštevanjem, saj sami veste, kako nekomu zlezete pod kožo. Prepričana sem, da bo padla kakšna dobra ideja, nakup je potem res samo stvar odhoda na pravi oddelek prave trgovine. Že zdaj pa je pravi čas.

Če si živ, razmišljaš. Če si živ, načrtuješ, uresničuješ , preverjaš in napreduješ. Včasih narediš tudi kakšen pomemben preobrat. Spet drugič se za predah prepustiš zgolj instinktu. Če si živ, si vsak dan boljši, si kakovosten. Uh, kako suhoparna beseda!