Ljudje bi spremembe najraje začeli na koncu. Običajno se potem, ko so bili leta pasivni v partnerskem življenju ali pri rekreaciji, ali kje drugje, odločijo, da bo od danes naprej vse drugače.

Običajen človek ima pogosto občutke krivde, ker večino časa v dnevu preživi stran od svoje družine. Pot v službo, delo, ki pogosto traja dlje od dogovorjenih osmih ur in pot nazaj domov, največkrat vzamejo devet, deset ali več ur na dan. Na ta način se s svojimi najbližjimi sreča šele ob peti ali šesti uri popoldne. Če imajo otroci izvenšolske obveznosti, pa lahko še kasneje. Na ta način se z njimi med tednom vidi zelo malo. S starejšimi otroki, ki hodijo spat nekoliko kasneje, še lahko ujamejo nekaj skupnega druženja, z mlajšimi, ki hodijo spat okrog osme ure zvečer, je tega druženja še manj.

Večina ljudi divja skozi življenje. Če jih vprašate ali imajo kaj časa odveč, vam bodo vsi rekli, da jim ga kvečjemu primanjkuje. To pomeni, da smo ljudje aktivni, da delamo, se razdajamo in drvimo od enega dela do drugega. Ali je možno biti v današnjem času pasiven?

Občutki krivde so med odraslimi, ki čutijo veliko odgovornost do sebe, službe, družine, prijateljev ali obveznosti, zelo pogosti. Naša kultura je taka, da spodbuja občutke krivde vedno, ko pri čem nismo uspešni. Sprejemanje osebne odgovornosti za neuspeh, se enači s krivdo za neuspeh. To je narobe.