Ljudje bi spremembe najraje začeli na koncu. Običajno se potem, ko so bili leta pasivni v partnerskem življenju ali pri rekreaciji, ali kje drugje, odločijo, da bo od danes naprej vse drugače.
Potem se zakadijo v spremembe in želijo v dnevu, tednu ali dveh nadoknaditi zamujeno. Sprva jih okolica gleda z nezaupanjem in nejevero, potem si okolica misli, da imajo zagotovo kaj za bregom, slednjič se jim lahko še zoperstavijo in, ko posameznik čez čas obupa, vsi skupaj ugotovijo, da imajo skeptiki vedno prav.
Če želimo, da se sprememba prime, moramo slediti preprostemu dejstvu, ki pravi, da je nemogoče preteči maraton po štirinajstih dneh vadbe, če prej leta niste migali. Je pa denimo možno po štirinajstih dneh odteči en kilometer brez strahu, da nas bo konec. Spremembe morajo biti take, da nas ne bo pobralo, takoj ko jih uvedemo. Moramo jim biti kos. Vsak se najbolje pozna in mora slediti občutku, kaj zmore in česa ne. Občutek nas sicer pogosto rad prevara, zato je dobro imeti ob sebi trenerja. Dober trener bo ravno prav zahteven, da bomo dosegli maksimalne spremembe v najkrajšem času, brez prevelikega tveganja, da spremembe ne bomo izpeljali do konca.
Kitajci so kot mojstri sprememb že kakšnih 2500 let nazaj ugotovili, da je največja verjetnost, da se bo neka sprememba prijela, če pri njej vztrajate vsaj devetdeset dni. To je temeljni razlog, da se ne zaletite in si ne postavite previsokega cilja, saj bo potrebno za končni uspeh vztrajati vsaj tri mesece.
Ne morete v dveh tednih nadoknaditi vsega, kar ste izgubili v zadnjih letih.
