Ljudje se pogosto zalotimo, da nam je bolj pomembno, kaj o nas mislijo tisti, ki nam pomenijo zelo malo ali nič, kot to kaj o nas mislijo tisti, ki so nam najpomembnejši. Za to, da bi nas cenili neznanci smo pripravljeni delati čudeže, vztrajati v službi do onemoglosti, kupovati predrage obleke ali avtomobile, se sprenevedati, da nam je kakšna stvar všeč in podobno. Prepričani smo, da se bo zgodilo nekaj groznega, če denimo sosedje, o nas ne bodo imeli briljantnega mnenja. Za to se je potrebno res potruditi. Hrepenimo po priznanju.
Pogosto pa se prav malomarno obnašamo do tistih, ki so nam najbolj pomembni v življenju, brez katerih si ne moremo predstavljati jutrišnjega dne. Ne le, da nam ni pomembno kaj si o nas mislijo, včasih jih še provociramo in si prizadevamo, da bi se sprli ali spričkali z njimi.
Vzrok za tako vedenje je v naši nemoči, da bi učinkovito obvladovali medosebne odnose z za nas pomembnimi ljudmi. Če se zavedamo ali ne, čutimo, da si pri naših najbližjih lahko privoščimo ne le napake, ampak tudi zlobo in zmerljivke. Včasih smo do njih takšni, da bi nas nekdo, ki ni na nas vezan z zakonom ali genetsko, že zdavnaj nekam poslal in odšel. Pri bližnjih si lahko dobesedno privoščimo, da so nam ventil za vse pritiske, ki jih ne moremo dati iz sebe takrat, ko bi to morali narediti, seveda na pravilni način. Bližnji so tako žrtve naše nemoči, da bi se na pravilen način postavili zase v službi, v vrsti na banki, na cesti ali kje drugje v življenju. Ena prvih sprememb, ki jih je dobro v življenju narediti za večje zadovoljstvo in srečo, je torej tista, ki nas bo naredila strpnejše, ljubeče in razumevajoče do tistih, ki so nam najpomembnejši v življenju.
Lepo je biti prijazen do drugih ljudi. Drugi ljudje so tudi tvoji najbližji.
Strokovne vsebine 
Vse ostalo pa bo,... ali pa morda tudi ne,....