Slovensko leposlovje ima svoje junake, svoje »supermane«. Ljudje občudujemo like Kralja Matjaža, Martina Krpana, Petra Klepca. To so osebe, ne to so osebnosti, na katerih Slovenec gradi svoj ponos. Včasih se nam zdi kot, da so resnični, ne zgolj literarni junaki.
In narodov ponos se ob branju o njihovem pogumu, spretnosti in moči vzpne više od Triglava. Pa se ob tem niti na zavemo njihove zaspanosti in neprisotnosti, odsotnosti njihove družbene odgovornosti ali tega, da so celo življenje živeli z mamo in kozo, ter niso zmogli živeti ali preživeti v širnem svetu. In potem imamo še literarnega junaka, ki je danes sinonim za tepčka, norčka ali pajaca. Kako namreč rečemo osebi na katero se ne moreš zanesti, ki o sebi misli bolje kot drugi o njem in ki ima morda visoke cilje, ki jih ne bo nikoli dosegel (seveda po našem prepričanju)? Rečemo mu KEKEC!
Kekec je slovenski junak! Je junak s »tovarniško« napako. Kekec je namreč otrok. Glede na to, da Josip Vandot ni nikoli napisal nadaljevanj o Kekcu kot odraslem možu, je Kekec obsojen na večno otroštvo. In biti otrok na slovenskem ni kaj prida. Seveda je Kekec prinesel teto Pehto naokrog za zdravilo za Mojčine oči, obenem je ugnal še njenega Volka. Bil je neustrašen in je pred Bedancem rešil celo Kosobrina. V življenju je ubiral zahtevne poti in iz trenutka v trenutek užival v vedno novih izzivih. Toda to ni v redu. Odgovoren človek je čemeren, zmerno prestrašen, rahlo jezen in razočaran in kako bi izgledalo, če bi si pel: »…dobra volja je najbolja, bodi dan na dan vesel …«?
Odrasli rečemo, »to kar je naredil Kekec zmore vsak otrok«. To je morda res. Toda ali zmore to kar je naredil Kekec, storiti vsak odrasel? Tu pa že nisem več gotov. In tu je problem. Če se bojimo svoje majhnosti, svoje depresivnosti, užaljenosti in nemoči, ter si ne upamo tega priznati, je iz Kekca, optimista, treba narediti tepčka in pajaca. In to nam je uspelo in to zelo dobro. Ne le odrasli, tudi otroci, če jih vprašamo, kdo bi radi bili, med Kekcem in Petrom Klepcem raje izberejo Petra Klepca. Peter Klepec je vendar odrasel v moža. Pa kaj če je celo življenje živel z mamo in kozo in delal na vrtu. Je vsaj imel mamo rad. O Kekčevi mami pa ne vemo skoraj nič. Morda je pa sploh ni imel rad.
In ti, si Kekec ali Rožle?
Strokovne vsebine 
http://www.siol.net/priloge/kolumne/miha_mazzini/2011/09/nasi_junaki.a spx